iz STAREGA LETA v NOVO

31.12.2008
Naj bo to nek "povzetek" skozi vso leto, ki je za mano. Še vedno rastem in se dvigam nekam, kjer močno dvomim, da bom našla kar iščem. Vedno bolj se mi zdi, da "tisto nekaj", kar bi me naredilo "celo", sploh ne obstaja. Mogoče nikoli ne bom "cela". Mogoče! In če bom… mi bo lažje, bom nehala iskati, bom ostala takšna kot sem? Ne vem česa me je tako zelo strah. Potrebovala bom srečo, ki je nikoli ni dovolj, poleg sreče bom potrebovala tudi pogum. Rada bi, da ne bi nikogar izgubila, čeprav sem jaz največkrat tista, ki pusti, da ljudje enostavno odhajajo stran. Vzemi ali pusti. Svobodno odločanje in izražanje. Vendar omejeno svobodo. Svobodo, ki je omejena s svobodo drugega. Svoboda ni to, da počneš vse kar ti pade na pamet. Svoboda je, da počneš tisto kar želiš, da počneš to dobro in, da te pri tem nihče ne omejuje. Želim si mir v duši, čeprav je ta moja duša precej nemirna. Želim si, da bi stvari (ki jih zdaj poznam) vedno vzela takšne kot so, jih v celoti spoštovala in se ne trudila s spremembami. Želim si manj pričakovanj in čudnih presenečenj. Življenje naj mineva naprej. Čas naj pušča za sabo kar mora in jaz se bom znašla med vsem tem. Upam pa, da ni to najboljše življenje, ki zna miniti. Naredila bom kar bom lahko. Pomagala drugim. Večkrat premislila določene stvari. Še naprej oblikovala svoj sleng in dala besedam drugačno moč. Stala bom sama za sabo in imela dovolj poguma, da uresničim svoje sanje. Živela bom! Šla bom preko vseh mej in se še vedno upirala. Za vse ostalo pa upam, da mi bo še naprej tako zelo viselo dol!

POČITNICE

DOGAJA SE TO:


res nevem zakaj...ampak letošnje počitnice so pravzaprav najbolj bedne od vseh.
bluzim 24 ur na dan, naredim dejansko nič kar bi LAHKO, ne morala, ker treba mi ni.

neprespane noči.
mrzli dnevi.
neskončni sprehodi.
preveč kuhanga vina.
DOVOLJ ganđe.
urejeni nesporazumi.
nova prijateljsta
in stara vedno bolj nerazdružljiva.
jaz in oni. naš svet.
...brez omejitev.

...in še VEDNO so počitnice bedne, ker kadar ni šole je dougčas za popizdit.

DVOJNI TI

Ne vem zakaj bi lahko bil Čas sam po sebi krivičen do mene. Izgubljam pot pod nogami in vse skupaj postaja neresnično. Še bolj neresnično kot je kdajkoli uspelo biti. Nisem vedela, da zmorem. Včasih nisem verjela vsem tem pogledom, zdaj pa dovolim, da vsak izmed njih na meni pusti en del tistega občutka, ki nikoli v celoti ne mine. Ne poznam osebe, ki bi predstavljala takšno celoto, da bi lahko jaz obstoj drugih izbrisala. In še vedno nisem vsemogoča, da bi lahko izpolnila misli in zaživela. nisem mnenja, da je vsega preveč, ampak vem, da znam v vsem tem najti tisto nekaj, da bo dovolj za mene. Vedno pa moram imeti nekoga. Nekoga, ki me vsake toliko časa spomni kdo sem in kako se moram obnašati. Nekoga, ki nadzoruje moje bivanje. Nekdo, ki ima v sebi drogo. Tisto od katere sem že odkar pomnim tako prekleto odvisna, da mi ni več pomoči. Tisti delec srca bo poiskal mene in ne obremenjujem se z jutri, ker vem, da bom preživela. Že zdavnaj pa sem se tudi nehala iskati med vso to zmešnjavo. Nekateri se nikoli ne najdejo in dol mi visi če ostanem med njimi. Pač nisem kot drugi in ker mi včasih rahlo pripomore k temu, sposobnost ne zavedanja bom zmogla, kot sem še vedno. V tistih delcih nasmeha, ni iskrenosti. In če je sedanjost res mrzla in pusta kot pravite, vam pa še vedno ostaja tista moč, ki pomaga človeku, da vedno izbere boljše, potem upam, da je to zadnje kar ste uspeli povedati. In ne govorim zdaj o ne vem kakšnem zadevanju z moralo, ker verjetno ne bi preživeli. Govorim o osebi, ki predstavlja mojo dušo. Oseba, ki se je že zdavnaj sprijaznila s skrivnostjo teme in opazila nekaj, kar drugi morda nikoli ne bodo. Zato me vsak dan zadane nekaj podobnega kot zadane njega in v teh trenutkih omame skupaj hodiva po robu med tem in onim svetom. Danes pa sem ta rob prestopila celo jaz. Ampak vem, da ni več poti, ki bi me zmogla znova odpeljati navzdol. V te neumne odseve pa beležiš tisti svoj ponos, ki bi ga lahko spretno porabila in te zajebala, tako, da se ne boš nikoli več mogel jebati sam.

(:

BO SVET MORDA NEKOČ DOJEL PRESEŽEK
IN KONČNO POSTAL VREDEN NAŠIH VIZIJ??

Pravzaprav nočem več dvomiti
v svojo nesramno sebičnost,
zaradi katere pišem
pravljične besede o stvareh,
ki jih v resnici že dolgo
nisem tako globoko občutila.
(Dani Bedrač- priredila seb)

ALL I CAN DO IS BE ME, WHOEVER THAT IS.

SEDANJOST

1.

Mrzlo je, hladno in pusto.
Sedanjost.
Trenutek ko začutim potrebo.
Potrebo po bližini človeka.
Človeka, ki bi znal stati sam s sabo.
Človeka, ki bi znal biti z mano.
In jaz sem, sama s seboj
v mrzli, hladni in pusti sedanjosti.

2.

Nekje med nebom in zemljo
mineva življenje v pretesnem okvirju.
Ljudje izgubljajo meje
in želja po neomejenem se izpolnjuje.
Še vedno pa ne znajo biti sami s sabo
in se sprijazniti z življenjem v pretesnem okvirju.

BAUDELAIRE in MOJA MAMI

Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.
Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.
In če se kdaj zbudite na stopnicah palače, v jarku na zeleni travi, v turobni osamljenosti svoje sobe, ko je omama že popustila ali izginila, vprašajte veter in zvezdo in val, ptico in uro in vse, kar beži, in vse, kar ječi, vse, kar se giba, in vse kar vam poje, in vse, kar šepeče, koliko je ura; in veter in zvezda in val in ptica in ura vam bodo odgovorili: "Ura je za omamo!" Če nočete, da vas Čas trpinči kakor sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.
Charles Baudelaire



OBOŽUJEM GA!... sem zato morda jaz takšna kot sem??(:
MORDA...ker mi je mami pri 12ih letih brala njegovo poezijo..in mislim da mi je ostalo v zavesti.<3

danes je bila na razgovoru pri razredničarki.in izvedela kar je imela za izvedeti.veliko. in še vedno premalo, da bi me skušala spremeniti! verjetno nikoli ne bo dovolj vzrokov za spremembe... in ker ve, da je ona kriva, ker mi je vedno pravila, da šola ni vse...in da je pomembno ŽIVETI!

NOTEBOOK

DO YOU THINK...CAN OUR LOVE TAKE US TOGETHER?
I THINK THAT OUR LOVE CAN DO EVERYTHING WE WANT TO.

TALE BO ŠE DOLGA!

1. December

Menjavanje letnih časov, menjavanje moje osebnosti. Enkrat tako, drugič drugače, nikoli ni prav.
Naj odneham in sem, kar drugi želijo, da bi bila!?
Lahko sem takšna, vendar bi mi hitro postalo dolgčas. Nekaterim je čarobnost skrita v ljubezni, drugim v pogledih in tretjim v že obstoječem. Jaz čarobnosti ne vidim. Včasih jo lahko občutim, če se dovolj potrudim. To so trenutki. Trenutki, ko spet upam, da je tam nekje prostor in čas v katerem bom stvari videla takšne kakršne so... in bom morda našla del mene, ki zdaj manjka.
Besede in smeh ljudi okoli mene navidezno prikrivajomanjkajoči del. Pod to masko in v tej vlogi, v kateri igram zdaj, mi je težko. A verjetno me bo že jutri prijetno presenetil s svojim BITI in bova skupaj zamenjala vlogi za v drugo igro.

2. December

Ni tako enostavno kot mislim. Mogoče na trenutke, vendar ni tako. Še zdaleč od tega. Za nekatere bi mogla vse skupaj povedati tako, da bi razumeli. Za druge ni potrebno, da sploh kaj povem. Nekateri me sprejemajo takšno kot sem in se trudijo, da bi me razumeli. Drugi me niti ne želijo in tretji me enostavno ne znajo razumet.
In tako je...stvari pač tako stojijo. Izbiram si družbo, ki mi odgovarja v tistem trenutku. Mogoče sem nesramna, sebična ali pa samo jaz.
Kakšna sreča!
In potem jih zapustim, ali pa oni zapustijo mene. Nekateri ostajajo in oni so pomembni! To so ljudje, ki so del mene. Ti ljudje so moj VSE. Ljudje zaradi katerih zjutraj vstanem in neupam zvečer zaspat, ker jim želim biti vedno na voljo.
In on ni moj prijatelj (ali pa!). On ni moj VSE. On je oseba, ki jo trenutno potrebujem in... morda tudi on potrebuje mene??

JAZ

oooh.

začel se je veseli december in kmalu bo božiiič<3

kje so ti časi, ko je blo vse preprosto in sem v vsej popolnosti verjela v tako nemogoče stvari. ampak NI nemogoče. še vedno mislim da ni nič nemogoče!

a vendar potrebuješ zato ogromno domišljije. enostavno nimam več energije. nov dan me navdihne z novim smislom in vsak ima drug pomen. preveč je vsega in ne znam stvari postaviti v vrstni red! ne več. ne zdaj! novi ljudje se trudijo izbrisati poraze, jaz pa svoje vsak dan podčrtam z drugo barvico. ni težko živeti nekje vmes. med tem in onim svetom. ni težko občutiti prave ljubezni in čarobnosti. težko je verjeti vsemu temu in končno mi je uspelo, da se ne obremenjujem s tistim zakaj in se počasi spučam med ljudi z drugačnim namenom.

Zvečer si skuham dve skodelici toplega čajčka (magic moments & winter tea) zaradi vonja in okusa! skadim enega ali dva, napišem pesem. in čeprav med vami, sem tako zelo daleč stran...

a vendar se imam lepo!

P!NK

i was 12 years old and i want to met her...

Kok sta bla sexi! ooo in pink itak zmaga. in tok čudna kot je ona tok čudna sm lahka js. in teden je biu spet moj. ne vem zakaj ravno ta teden ampak nekako je bilo vsega preveč in potem cele dneve kadim čudne substance, pišem, razmišljam in ob koncu vsakega dneva ugotovim, da sem izvedela veliko novih stvari. yeah. in osebi, ki bi me lahko imela rada in bi se z njo imela verjetno lepo sem povedala kako stvari stojijo in ji z odsotnostjo čustev (otopelost) povedala da pač : ko jebe! (:

in spet sem izpadla grozna, ampak ni omejitev in imam se prav vredu.

»Jaz sem vila,

jaz sem vila,

vile je pa treba rad imeti.

Jaz sem vila,

jaz sem vila,

ne pa čudno bitje kakor ti!

Jaz sem vila,

jaz sem vila,

z vilo je pa treba potrpeti,

ker sem vila,

prava vila,

ne prenesem neprijaznosti.»

DA VEŠ! ZATO.

Ker sem mela vedno najraje to pravljico in ker jo je napisala Svetlana Makarovič in ona je tako zelo kul boemsko neopisljiva oseba, da mam pravljico še zmeraj rada!

LEP DAN TI ŽELIM

želim ti, da bi znal uživati v vseh čudesih sveta:

-v najbolj običajnem jutru
-v spreminjanju letnih časov
-v galebovem letu
-v nežnih mišjih tačkah
-v meglici, ki se razprostira čez travnike
-v večernem nebu posutem z zvezdami
-v spokojnosti sončnih zahodov
-v radosti, ko odpreš pismo, ki ti ga je poslal človek katerega naslov si izgubila
-v radosti ko nekomu ob pogledu nate zasije obraz
-ko najdeš ravno pravšnje darilo
-v pogledih ljudi, ki se čudijo čemu se smejiš na ves glas
-ko na koncu perona zagledaš ljubljeno osebo
-ko na letališču zagledaš svojo prtljago
-radost ob besedah: "Ja! Razumem!"
-ko glasno kihneš
-ko se čas ustavi
-ko najdeš glas, ki te bo spodbujal
-ko ješ tople kruhke z nutello in si umazan okoli ust
-ob srečanju z novimi ljudmi
-ko hodiš v dežju

...

Včasih se je treba odpeljati stran, ali pa preskočiti oviro,če imaš to moč. in jaz jo zaradi ljudi okoli sebe nepotrebujem veliko. ta bitja ,tako imenovani ljudje so neopisljivo nemočni in zmorem jih ubiti s pogledom! DANES mi je to uspelo.

ON

ne in ni spet isti ON. in ni vse to spet samo za to, da med mislimi ne bi blo več NJEGA, da bi bla v drugem krogu ljudi...da bi lahka, enakomerno dihala? ne! to je zaradi tega ker jaz tako čutim. to se je začelo zato, ker sem prišla poleti na eno izmed miljon zabav in sem mela tist posebn občutek v telesu. tisto pričakovanje in adrenalin. tisto stanje v katerem največkrat ne veš kaj delaš... in ker sem najprej šla do njega, pa ga sploh nisem poznala in zabava je bila v krogu ljudi, kamor se mi ni zdelo da spada. pa vendar...bil je tam. bil je prisoten bolj kot kdorkoli drug in vse se je pač končalo kot se je.

bil je tudi čas ko nisem prenesla odločitev in ljudje okoli mene so mi šli neizmerno na živce. potem je prišel čas ko sem nekako morala pomesti po svoji glavi, prebrati vse sanje, ki so se še neodsanjane skrivale nekje v moji glavi. in morala sem iti stran od sebe. želela sem si videti prazen prostor kjer obstajam. spoznati sem morala nove ljudi, da mi dajo moč, ki je niti Bog ne premore. naučila sem se biti z napakami in sama s sabo. naučila sem se gledati s srcem in razumeti stvari, katerih zaradi prezapolnjenega prostora nisem znala sešteti skupaj. potrudila sem se. z dušo in srcem sem spoznala kaj pomeni biti! in prišel je čas za nove ljubezni. dogodivščine, ki jim pravim biti živ. razumem in nočem razumet. sem in nisem. vse in hkrati nič. kri je postala resnična in kjub neraziskanem onostranstvu sem uspela izvedeti kako je tam. ja ker obstaja voodo in ker mrtvi še vedno govorijo.


danes sem v jesenskem vetru odletela na streho sosedove hiše in opazovala samo sebe. vprašala sem se zakaj zdaj to. in kljub vsem odgovorom, ki jih šola in življenje ponuja nisem našla pravega.

Zato ker so med nebom in zemljo stvari,

ki jih šolska znanost ne bo nikoli dojela!

...tudi mene ne bo, zato sem se nehala truditi in sem v veliko večji meri, kot sem si kdajkoli mislila da bom, sprejela njihova pravila.

...in ker v ljubezni in prijateljstvu ni pravil. vem da obvladam sebe, da lahko mirno rečem, da imam oboje! so stvari, ki ne spadajo skupaj in po drugi strani spadajo bolj kot bi si mislil. jaz in on. ker ni v očeh prijaznosti in bi se zaradi besed najraje ubila. vendar mu pogledam globoko v oči vedno ko sva skupaj in počasi...

počasi pogled dobiva skrivnostni odsev, za katerim ljudje, ki ne znajo gledati v oči hrepenjijo celo življenje. jaz znam in sem srečna. in takšen svet lahko dajem drugim!

Tomorrow

...IS SCHOOOL...

and i really can't wait!

HALLOWEEN

Najina čevlja!

Jaz.Kim.Metodd.

...in ker pravijo da je smeh pou zdravja ;)

You could be my someone

You could be my scene

wonder what you're doing

Imagine where you are

There’s oceans in between us

But that’s not very far.

Can you take it all away?

Everyone is changing

There’s no one left that’s real

So make up your own ending

and let me know just how you feel!

BEŽATI

Bil je dan
ovit v meglo in prepihan
z mrzlimi, neprijetnimi vetrovi.

Bil je dan,
ki je v moje oči vrnil strah,
tisti strah, ki ga pogum
ni uspel premagati.

Kosti je stresal pred meglo.
Kosti, ki nikoli niso znale
pravilno slediti ukazom sklepov.

Um se je oddaljeval
in zvoki z robov pogledov
so mi dali vedeti,
da mi kljub vsem pobegom
še vedno ni uspelo
zbežati stran od sebe.

Jaz sem nazaj. ne čisto takšna kot sem odšla, za odtenek še bolj mavrična (:

spet milijon novih doživetij, izkušenj in prijateljev.

Začelo se je že takoj ko smo prišli na avtobus. najprej smo se skregali, kdo bo sedel zadaj in da imajo starejši prednost. Bedne izgovore in neumna zabijanja, sem preslišala, segla v roko nekaterim, najbolj glasnim ponudila čokolado, posodila slušalke in ko smo bili nekje pri meji iz Slovenije v Avstrijo, smo že spadali skupaj.

Včasih je treba biti tisti NEKDO, ki prvi odneha(:

Na prvi 30 minutni postaji, smo skadili enga, na pumpi kupili pjačo in odšli naprej. V rahli omotičnosti, jih je večina zaspala, nekaj izjem pa nas je sedlo skupaj in smo se začvekali do jutra. V Bruslju smo šli v evropski parlament in evropsko komisijo, se peljai do Atomiuma,v središču mesta pa smo imeli potem 2 uri prosto. Alja, Nejc, Matej in jaz smo šli najprej na vaflje z nutelo, potem pa na doooolg sprehod po mestu. obrnili smo vse trgovine, ulice in uličice. skadila sem tudi zadnje čike za 2,20 (:

Potem smo šli na večerjo in v hostel ob bruseljskem letališču, kjer smo uživali v tuširanju in umivanju zob kot še nikoli;D potem, pa dobesedno popadali v postelje.

Naslednji dan smo bili v Bruggeu, šli na belgijsko pivo, se s soncem nad nami spet potepali po starem mestem jedru in uživali v svobodi. Pot smo nadaljevali proti Nizozemski. Ker je bil dan sončen sem posnela par lepih slik nizozemske pokrajine. Šli smo na Delta projekt, kjer smo imeli najprej čik pavzo, potem ogled in spet čik pavzo. Alja, Nejc in jaz smo se spuščali po toboganu in opazovali tjulne. Na poti v Amsterdam, se je v avtobusu čutila napetost in pričakovanje. Z Natekom sva kao čist skulirana reševala križanke in se delala pametna. Najprej smo se v 10 minutah naselili v hotelu,v pol ure pojedli večerjo in se vrnili na avtobus. Z vodičem smo šli na nočni sprehod po RED STREETu :/ ooo NA BeeeD! sploh nimam besed. Kar je še ostalo od noči, smo jo potem v hotelu prepili in v sobo za 4 se nas je naselilo 18.

Naslednji dan smo šli do Rotterdama na razgledni stolp in potem do obale severnega ledenega morja, kjer smo v neverjetno neprimernem vremenu tekali po peščeni plaži in uživali v tem ko nam je vetr s pomočjo slane vode vozlau lase in premočil vse obleke. V prijetni rdeči restavraciji smo se potem za celih 10 eurou na osebo najedli do sitega. Popoldne je bil naš. V amsterdamu, smo obrnili vse coffee shope, trgovine in vse ulice. nekajkrat smo zalutali in se potem z zadetimi ljudmi v večernih urah še uspeli zmeniti kakšno stvar. Ker je celo popoldne v Amsterdamu deževalo, sma se z Natekom odločla, da si v hotelu naredima bubble bath. vsak za sebe, da ne bo pomote. jaz sem se seveda držala tega in v tem času tudi zamudila, kako so profesorji dobili nekaj neumnih sošolcev s travo. Tisti, ko vemo kako, smo tiho(: <-- to je bil nek egoističen stavek od naju z Natekom. Profesorji so nam seveda zatežili, vendar še vedno ne dovolj, da se nisva s Plonkičem uspela pretihotapiti v sobo od mojih sosedov, se zakaditi do konca z amsterdamsko travo, jo častiti, se naučiti vse vaje iz joge in kamasutra položaje, na koncu pa se nam je še celo uspelo do solz nasmejati nekemu slikarju na TV.

Nasledji dan je bil po skurjeni noči, skoraj nemogoč.Prvih 10 minut vožnje smo na avtobusu že vsi kinkali. Šli smo v muzej Ane Frank in z avtobusom ven iz Amsterdama, na nizozemsko podeželje. v muzej cokljev, v sirarno in mlin. V neki ribiški vasici smo ob sončem zahodu na bregu jezera skadili zadnji joint na Nizozemskem. Pod vplivi neopisljive narave smo na avtobusu, na poti proti domu seveda mogli skaditi še enega in spiti nekaj litrov žganja. Vtisi so prijetni, nekaj jih je rahlo meglenih, ampak občutki so glavni.In ta sreča, ko spoznaš ljudi mimo katerih si vsak dan hodil, pa jih nisi niti opazil. In ko ugotoviš, da nikoli ni prepozno...

Pa bom znal zajezditi
v akorde večera,
v čar izginevanja:
onkraj vsega, kar nisem?

Dani Bedrač

Bom znala?

Jutri gremo v Amsterdam. in vem, da bom utrujena, vem da bom videla prevečpreveč. mogoče je tudi res da ne grem s svojo najljubšo družbo. in da gre zraven najbolj bedna sošolka. in prof. za geografijo, ki je nikoli nihče ne posluša, meni pa se zelozelo smili.

ampak navkljub vsemu...čas je ko moram zopet nekam iti. stran od vseh, ki mi največ pomenijo. stran od doma, staršev. čeprav za kratek čas... čeprav ne čez atlanik. vendar tokrat bo dovolj tudi to. dandanes je težko bežati stran od sebe in obveznosti. in vedno težje bo. jaz pa z lahkoto stvari pustim za sabo in neizmerno uživam v trenutkih, ko mi uspe zbežati.

Nagubajmo oči za tisto,
čemur smo se z begom
v prepevajoče maternice
v prejšnjih življenjih
uspeli previdno izogniti.
Dani Bedrač

...rada grem. vsak odhod zaznamuje moj obstoj. in prazen prostor, po tem, ko oseba, ki ji je namenjen izgine, ljudje začnejo ceniti. ta oseba tam manjka. in zato je potem tako neopisljiv občutek prihodov. ko na peronu med vsemi tistimi ljudmi opaziš ljubjeno osebo, ki je namenjena izključno in samo tebi.ko občutek toplote in mraza prevzame tvoje telo, ku te neka sila dvigne centimeter od tal in tvoje oči nenadzorovano spreminjajo odsotnost pogledov. potem sledi objem in trenutek, ko se globoko ozreš v njene oči in vidiš, da še vedno gledajo enako. <3

Neštetokrat sem v življenju
iz vsega srca preklinjal
vse tiste človeške neumnosti,
ki se jim danes
lahko samo še smejim …

Dani Bedrač

iz vsake stvari, se lahko naučiš toliko kot želiš in dejansko si se še mnogo več, pa sploh nisi opazil.

zato je včasih treba gledati s srcem ker je bistvo očem nevidno<3

mali princ

LIFE GOES ON

If I leave here tomorrow

Would you still remember me?

For I must be traveling on now,

There's too many places I've gotta see.

If I stay here with you guy,

Things just couldn't be the same,

Cause I'm as free as a bird now

and this bird you cannot change!

...vse mine. ja in on je imel prav. zdej lahka grem naprej, brez da bi se z vsakim korakom uzrla nazaj, če bo izza vogala skočil on, me od zadaj močno objeu in rekel tiste 3 besede, ki so tako neverjetno vplivale na mene.

LIFE GOES ON.

...in tu so ljudje, ki se trudijo, da bi ga nadomestili, in čeprav sem mislila, da ga nihče ne bo mogel, se je po pou leta (po najbolj nemogočih pou leta) zgodilo ravno obratno. in vesela sem da je končno nekaj za mano.

in spet sem jaz JAZ. spet uživam v vsakem trenutku, ki mi ga nameni življenje, spet se smejim in uživam v kaosu. spet pišem in razmišljam.spet neprespim sončnih zahodov in se pozno ponoči vračam domou. spet sem povsod in tudi tam, kjer mi ne bi bilo treba biti. spet sem srečna, da sem takšna kakršna sem. spet imam moč pomagati drugim. spet uživam v svojih majhnih problemih.nobena razdalja ni prevelika. nič ni nemogoče. in ostala sva prijatelja. PRIJATELJA. mogoče bo to dovolj. mogoče je to vse kar sva eden od drugega kdajkoli potrebovala...

in ker sem nekega poletnega dneva 2007, preden sva šla skupaj na morje napisala, da se lahko svet vrti tudi brez naju,moram v to tudi verjeti in zdi se mi, da je mogoče.

TO BI SI MORAL VSI PREBIVALCI TEGA PLANETA PREBRAT! (majkemi)

Ne zanima me, s čim se preživljaš.
hočem vedeti, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati o
izpolnitvi svojega srčnega hrepenenja.
Ne zanima me, koliko si star.
Hočem vedeti, ali boš tvegal, da te bodo imeli za norega na ljubezen, sanje,
na pustolovščino, ki se ji pravi biti živ.
Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno.
Hočem vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bolesti
ali so te doživeta izdajstva odprla ali pa si postal stisnjen in zaprt
iz strahu pred novim trpljenjem.
Hočem vedeti, ali se znaš družiti z bolečino,
mojo ali tvojo lastno, ne da bi jo želel skriti, ublažiti ali odpraviti.
Hočem vedeti, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno;
ali znaš razposajeno plesati in dovoliti,
da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da
bi naju opominjal, da morava biti previdna, realistična, ali da se
morava zavedati omejenosti človeškega bivanja.
Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ, resnična.
Hočem vedeti, ali si sposoben nekoga razočarati, da bi ostal zvest sebi;
ali znaš prenesti, da si obtožen izdajstva,
ali si sposoben ohraniti zvestobo lastni duši.
Hočem vedeti, ali znaš biti zvest in torej zaupanja vreden.
Hočem vedeti, ali znaš živeti z neuspehom,
tvojim in mojim, pa kljub temu stopiti na jezerski
breg in zavpiti srebrnemu mesecu, da si srečen?!
Ne zanima me, kje živiš ali koliko denarja imaš.
Ne zanima me, kdo si ali kako si se znašel tukaj.
Hočem vedeti, ali boš stal z menoj sredi ognja, ne da bi se odmaknil.
Ne zanima me, kje ali kaj ali pri kom si se učil.
Hočem vedeti, kaj te podpira od znotraj, ko vse drugo odpade.
Hočem vedeti, ali znaš biti sam s seboj; in ali ti resnično
ugaja družba, ki si jo izbiraš v trenutkih praznine.

čas za MOJO poezijo.

KONEC JESENI

Brez truda in precenjenih idealov,
sem z vsem pogumom priznala napake.
Povedala sem resnico
in še vedno mi niso verjeli.

Obrnila sem se stran in obstala v času.
Moje oči so uzrle padajoče telo.
Osebe, ki so z neopisljivim ritmom
vse do takrat hodile ob meni, so ostrmele.

Ne vem kaj je sledilo koncu.
Neobvladljiv ples s soncem,
mi je ob koncu tiste jeseni vrnil sebe.

ker sem bila tam in našla, kar sem iskala tu.

Brazilija... 19.12.2007-19.1.2008

(tut "way to heaven" fotka je od tam)

This is way to heaven...

Kdorkoli misli, da je v tem življenju tukaj,lahko 100% takšen kakršen je /želi biti, se moti.

stvari so pač neopisljive in ne znam razložit, kaj točno s tem mislim.

Že če se trudiš biti takšen kot si, že če se ti samo pretvarjati, da si nekdo drug, ni treba...je veliko. oziroma je največ kar lahko storiš.

In še neki...

Mislim, da vsi sanjamo in zato, nam ni potrebno biti dolgo skupaj, ker, če smo v sanjah drugih smo lahko skupaj ves čas.

...ker je rekel to Peter Pan, ker mi je všeč ta zgodba. in neverland. in vsiiiii najdenčki. in ker vem kako se pride do tja. in ker so tisti trenutki upanja, ker ljubim življenje in vem kaj hočem, ker je lepo da imam vse te ljudi okoli sebe.

In ker bova z osebo, ki jo tako 100% spoštujem na koncu po vsem tem še zmagali!

... se kdaj vprašate kam so šle sekunde, minute, ure in letaaa? se vam kdaj zdi, da ko ste z eno osebo, ki jo imate tako zelo zelo radi, čas tako zelo zelo hitro mine?

oh ja... navkjub vsemu še vedno kadar sem z njim ne vidim ničesar okoli sebe. in ko ga ni so vse tiste malenkosti NAJVEČ kar lahko dam (ali da kdo meni). pa naj še kdo reče, da ni vse za nekaj dobro!!

Ustvarjati, to pomeni dvakrat živeti. GORKI

...ja, in midva to vema!

What's the time?

V času revolucije mnogi niso utegnili zrasti. Ostali so gimnazijci.


Mislim, da ne glede na to, kaj mi bo prneslo življenje, bom znala ostat JAZ.
V življenju sta vedno temna in svetla stran. tista, ki jo poznaš in tista, ki jo ne. In vmes so vrata. tam stojimo mi. hočemo dokazati, da nismo le del nečesa, da smo čutna bitja, to ni zlo, to je nekaj lepega. pekel je veliko bolj fascinanten kot nebesa. TREBA SE JE PREBITI NA DRUGO STRAN, DA POSTANEŠ CEL ČLOVEK.

srečna sem, da se z vsakim obdobjem v svojem življenju spremenim za odstotek.odrastem. in hvala mami, da mi je vedno omogočila to svobodo, ki jo kot oseba potrebujem, da sem lahko samostojno poskušala vse kar mi je padlo na pamet in tako ugotovila kaj je prav in kaj ni.

preveč ljudi, preveliki kaosi, preveč norih zamisli in idej. neusmiljena brutalnost, nenadzorovana kreativnost. dooooolga potovanja, zanimiva spoznanja, preveč cest, po katerih nisem prišla nikamor, najbolj bedni položaji, v katerih se lahko človek najde in najbolj neverjetne dogodivščine in presenečenja, ki jih lahko neka oseba doživi. hvala vsem. in zaradi vsega tega, me ni strah še več padcov in še več skokov iz te atmosfere.

NEVERJETNO. iz včeraj na danes.

zaradi vsega tega, si upam pokazat sebe. upam iskreno pogledat v oči tistim, ki mi veliko pomenijo. upam odjebat ljudi, ki neverjetno ne ustrezajo pogojim tega življenja. in takih nikoli ne zmanjka. neupam si, da bi si ljudje o meni ustvarjali mnenja, ker jim dajem svet in vsi, ki me poznajo me bodo opisali z istimi besedami. takšna sem in pridejo časi, ko se v tej koži nepočutim dobro, ko je preveč vsega o čemer bi lahko razmišljal. ampak nikoli ne zmanjka ničesar.ne ljubezni in ne sovraštva.
oh ne. in ne dovolim, da bo življenje neskončna cesta. naj bo mesto, polno ljudi, kjer bomo vrteli telesa ob sunkih močnih basov pod vplivom ljubezni in svobode in se imeli radi...do konca naših dni.

ma daj...minejo tudi dnevi. tudi danes je že zgodovina.
pa baš mi je vseeno!

Danes sem ugotovila, da že vse preveč dolgo traja to iskanje in prebolevanje in iskanje, nečesa kar se tukaj ne bo dalo najti. Ne da traja "to" nekaj dni...ampak že traja "to" cel mesec.

Ob vsej tej sreči in energiji in občutku da si res "živ", je blo bolj težko razmišlat, da bo enkrat vsega skupi konec in to zato, ker bo prišel nekdo in mi izpulil ves svet iz rok. ne NI FER! ampak življenje pač NI in NI FER. in zmeraj bo tukaj nekdo, sicer ni treba, da se pojavlja kot oseba, ampak nekaj kar bo v sekundi vsemu skupaj naredilo konec.

Lahko sprejmeš vse skupaj, lahko pa pustiš, da te vsaka nova izguba dokonca podre. Vedno imaš možnost izbire. vedno. ampak nikoli ne veš, če bo potem, ko spremeniš stvari okoli sebe res toliko boljše! Ampak vedno ti gre samo za spremembo, samo, da ne bo tako kot je v tistem trenutku.

Ti trenutki, ti dajo upanje in ko že misliš, da je vse tako kot mora bit, ko že misliš da si srečen, trenutek mine in je vse tako kot prej. ampak zarad teh trenutkov se splača živet.

In potem ko se z leno na prijetno sobotno popoldne pogovarjava o takih zakompliciranih stvareh, o življenju samem, o drugih prejšnjih življenjih in retrospektivi in ko jeva BIO čokolade, nekako uživama o problemih in svet je za odstotek malo bolj prijazen. in pravično je, da lahko "to" ugotovim skupaj prijatelji in srečna sem, da jih imam, takšne kot so, največkrat tako zelo različne od mene, da velikokrat obstanemo v tišini.ampak ta tišina je prijetna in nikoli, NIKOLI ni takih trenutkov preveč. Ob koncu te jeseni bom zagotovo lahko napisala veliko. zdaj pa dovolim času da mi kaže stvari, ki so očem nevidne in o katerih bom lahko pisala. Naj odpade že zadnji pisani list z drevesa in naj mi življenje prihrani presenečenja, ki sledijo. Lahko bova obnemela brez razuma in bistva. Upam, da si bova lahko pogledala v oči in si rekla: " jaz sem ti in ti si jaz".

Today's gonna be that day...

danes je pa res en superfinofajni dan! pirs bo šou jutri ven. pač so mogoče stvari včasih tut nemogoče (in obratno)! Ne vem, če sem že pripravljena sprejet neko odgovornost, ker mi enostavno še vedno (na žalost) za en kup stvari rahlo visi navzdol.
Ne vem zakaj je tak ampak midva z muffyjom bova preživela. ker sva enostavno ugotovila da bi z vsakim novim levelom v igrci in z vsakim novim življenjem pač lažje preživeu in sploh s tipko delete bi se dal marsikaj olepšat. ampak oprostite. jaz in oni in še ene par oseb nismo zamudil kulture zato nam je pač do neke meje nenormalnosti lažje kot drugim.
Moja mami me razume in razume vse kar hoče razumet ampak nekaj stvari kar se tiče mojih percepcij bo morala še sprejet.

in ker si dam jutri pirs ven bo vesela in bom spet njena najljubša punca in bom lahko naprej prebolevala ljubezen in se zakajala v etično nemoralnih okoliščinah s svobodo ob svoji desni!

If the doors of perception were cleansed, man could see things as they trully are: infinite!

Jim morrison



In zdej lahko grem brat norega bleka al pa baudelaira;D in potem ne bom mogla zaspat ker bo njegov sonet govoriu o lizanju krvavih tolmunov odmrlih teles!

Oh. Šele zdaj zaresresres dojamem da je šola!To zgodnje vstajanje, ko se moram izvit iz objema rdeče deknce in vonja jagodnih palčk, ki gorijo celo noč in potem težko spim in oči se vsak dan krega!baš me boli. Polna energije se s prvim vlakom odpeljem v celje na jutranjo kavico v xxx ,obvezen cigaret in sploh najbolj omembe vreden pogovor z bejbami...

In pol sem se spomnila da bi si za svoj 16 rojstni dan prebodla jezik O.o res dobra ideja! ni blo več kavic in cigaret in omirala sem od psihičnih težav, ker nisem mogla pojest niti koščka čokolade!

Today's THE DAY!

Ljubezen še vedno nisem prebolela.
Vikend je bil precej bedast ker sem zaradi mojih dveh najdaljših prijateljev umirala pod techno in house musko v Leplacu in če slučajno nisem nikoli najbol marala te zvrsti jo od zdej nepreklicno sovražim!
On še vedno ostaja tam nekje...
Whatever. Baje moram imeti takšno percepcijo da sem več kot bog! In to samo zato ker pišem poezijo. -.-
Dobila sem tudi najlepše darilo za rojstni dan! (p.s. in ostalo bo tako!)
Sicer imam tudi novega canona in sem že skoraj postala obsedena s fotografiranjem!
Končno imam tudi nekaj denarja (in imela bi ga še več, če ne bi kar tako nekam izginu)
oh ja.življenje življenju!
jutri grem v shopping in zapravim vse!VSE!
In potem bodo ozdravljene težave;D in pojedla bom celo milkino čokolado s celimi lešniki!

X-u, Y-u in XY-u

Občutki se tako silovito spreminjajo v moji glavi, da nimam časa razmisliti o vsem skupaj in se "mogoče" tokrat odločiti prav. Vem, da usoda ali pač nekaj kar bi bilo temu še najbolj podobno ne želi to kar si želim jaz. Whatever!
Zavita v toploto besed stokrat bolj kot drugi se ob glasbi, ki je namenjena x-u, spominjam y-a. Vsak dan tako, da nihče ne opazi poskušam splezati na okensko polico in ga med množico opaziti kako počasi in v ritmu svoje svobode prihaja nazaj proti šoli. Vsi tisti s katerimi sva včasih skupaj lovila sončne žarke na ulici mi gredo neverjetno na živce in pogovori z njimi so takšni, kot da bi govorila ogledalu. Res se je najlažje pogovarjati sam s sabo. Kot je minilo poletje, bo tudi ta ljubezen morala miniti, ki bi dejansko naj že na začetku poletja.
Ne obstaja tako velika množica ljudi, da bi v njej našel prijatelja. Čas pa mineva. Zakaj ne obstojimo v trenutku sreče in končamo z vsem tem tihim sprenevedanjem , da je vse samo po sebi nekako razumljivo. Kakšna negacija nepravilnega bo dala takšno rešitev, da nam ne bo treba vedeti, da v kvantni fiziki obstaja možnost "če" in da izjava ni smiselna.
"Če bi bila ptica bi odletela stran." Ali bo kdo odletel za mano? Včasih je potrebno bežati. Mogoče ali pa je nemogoče, da boš tam srečen. Ne zdi se mi smiselno razmišljati o tem, ker če bi že bežala kam, bi stran od sebe in ljudi, in bi samo upala, da ne bo nihče odletel za mano. Večino dneva tako ali drugače nisem prisotna in vedno večkrat se zbudim sama. Sama! 24 ur na dan ga pogrešam, ker pogrešam njegovo bližino, njegov pogled in njegove besede… Oh! Svoje napake sem že zdavnaj sprejela, zato lahko zdaj živim z napakami drugih. Neverjetno kako lahko izvem vse kar me zanima. Znam razumeti in nočem verjeti. Kako lahko vse razumem? Zakaj ne najdem besed z ljudmi, ki so ob meni in sploh: moje starosti? Dol mi visi!
Kdaj bo prišel čas, ko bom lahko izpila svobodo xy-na skozi zvoke kitare in mu sedla nasproti? Kdaj bo zadišalo po nekem mističnem hrepenenju sveta, ki ne obstaja? Smrtna glava na preveč razmetani mizi bo oddajala osladen vonj po bližini x-a in poletja, ki je minil z vsem kar je živel. Ti! Napišiva pesem o nama, da bo svet še manj razumel privilegij iskrenosti in nama že dal enkrat mir! Tebe pa pustil preboleti.

When you can't get over...

Kako opredeliti človeka po obnašanju in zunanjosti, ne da bi čutil krivičnost, ker ga v resnici sploh ne poznaš in je velika verjetnost, da si se zmotil?
Odšla sem sama od sebe, da bi spoznala kako ljudje gledajo na prostor kjer se pojavljam. Kako naj opišem trenutek v času , ko moj pogled opazi njegovega? V največji množici ljudi se opaziva, ne da bi se iskala! Vedno težje je gledati njegovo odhajanje. V tisti uri ko na mrazu utihnem ujeta v vojn kave in dim cigaret mi pesem Leaving on a Jet plain polepša misli. In potem on. Bom padla v njegov objem ali odšla naprej? Zdrznem se in za trenutek primem njegovo roko. Lažje je bilo. Za stotinko sekunde je bilo lažje. Ko že skoraj vzljubim fiziko se pojavi problem. Kako množico čustev urediti v enačbo, ki bi odgovarjala obema? Ni rešitve. V množici ljudi pa morda obstaja. Oh ja! In vzkliki. Kakšen romantik bo ljubil življenje in sovražil družbo? Samostojen primer. Brez rešitve. Svet se je vedno vrtel brez naju! Nimam moči, da bi mu povedala zakaj šele po tako dolgem času. Obstaja verjetnost, da sem se takrat prehitro prepričala, da bo brez njega morda lažje. In bilo je. Nekdo ga je v popolnosti nadomestil in mi za razliko dal še svobodo. Ampak svoboda je relativen pojem in imaš je toliko kolikor si jo vzameš. In vsi drugi se smejijo mojim občutkom in načinom preživetja. Vendar so me sprejeli, kot sem jaz ZDAJ sprejela njega. Zakaj ne more biti vse to spet moje? Zmešnjava ja! Veliko prevelika, da bi se spet vrnila nazaj in doživela rojstvo. Ponovno rojstvo, ponovnih napak. Morda pa tu ne gre za napake in pač mora biti tako. Kaj pa vem! Premalo stvari sem spoznala, da bi lahko navkljub vsemu potiho vzdihnila. In če bo čas dovolil verjeti, da se svet vrti skupaj z nama, bi mu rada na uho potiho zašepetala besede o tistem upanju, ki se zaradi potrebe po življenju enostavno mora pojavljati. Ostaja. Tam kjer sva končala midva, vse drugo pa se potiho plazi naprej in mogoče ne opazi, da še vedno nepremično popravljam "napake" za nazaj.
V tistem času, ki ga neznan prijatelj imenuje : "čas brez obžalovanja".