X-u, Y-u in XY-u

Občutki se tako silovito spreminjajo v moji glavi, da nimam časa razmisliti o vsem skupaj in se "mogoče" tokrat odločiti prav. Vem, da usoda ali pač nekaj kar bi bilo temu še najbolj podobno ne želi to kar si želim jaz. Whatever!
Zavita v toploto besed stokrat bolj kot drugi se ob glasbi, ki je namenjena x-u, spominjam y-a. Vsak dan tako, da nihče ne opazi poskušam splezati na okensko polico in ga med množico opaziti kako počasi in v ritmu svoje svobode prihaja nazaj proti šoli. Vsi tisti s katerimi sva včasih skupaj lovila sončne žarke na ulici mi gredo neverjetno na živce in pogovori z njimi so takšni, kot da bi govorila ogledalu. Res se je najlažje pogovarjati sam s sabo. Kot je minilo poletje, bo tudi ta ljubezen morala miniti, ki bi dejansko naj že na začetku poletja.
Ne obstaja tako velika množica ljudi, da bi v njej našel prijatelja. Čas pa mineva. Zakaj ne obstojimo v trenutku sreče in končamo z vsem tem tihim sprenevedanjem , da je vse samo po sebi nekako razumljivo. Kakšna negacija nepravilnega bo dala takšno rešitev, da nam ne bo treba vedeti, da v kvantni fiziki obstaja možnost "če" in da izjava ni smiselna.
"Če bi bila ptica bi odletela stran." Ali bo kdo odletel za mano? Včasih je potrebno bežati. Mogoče ali pa je nemogoče, da boš tam srečen. Ne zdi se mi smiselno razmišljati o tem, ker če bi že bežala kam, bi stran od sebe in ljudi, in bi samo upala, da ne bo nihče odletel za mano. Večino dneva tako ali drugače nisem prisotna in vedno večkrat se zbudim sama. Sama! 24 ur na dan ga pogrešam, ker pogrešam njegovo bližino, njegov pogled in njegove besede… Oh! Svoje napake sem že zdavnaj sprejela, zato lahko zdaj živim z napakami drugih. Neverjetno kako lahko izvem vse kar me zanima. Znam razumeti in nočem verjeti. Kako lahko vse razumem? Zakaj ne najdem besed z ljudmi, ki so ob meni in sploh: moje starosti? Dol mi visi!
Kdaj bo prišel čas, ko bom lahko izpila svobodo xy-na skozi zvoke kitare in mu sedla nasproti? Kdaj bo zadišalo po nekem mističnem hrepenenju sveta, ki ne obstaja? Smrtna glava na preveč razmetani mizi bo oddajala osladen vonj po bližini x-a in poletja, ki je minil z vsem kar je živel. Ti! Napišiva pesem o nama, da bo svet še manj razumel privilegij iskrenosti in nama že dal enkrat mir! Tebe pa pustil preboleti.