iz STAREGA LETA v NOVO

31.12.2008
Naj bo to nek "povzetek" skozi vso leto, ki je za mano. Še vedno rastem in se dvigam nekam, kjer močno dvomim, da bom našla kar iščem. Vedno bolj se mi zdi, da "tisto nekaj", kar bi me naredilo "celo", sploh ne obstaja. Mogoče nikoli ne bom "cela". Mogoče! In če bom… mi bo lažje, bom nehala iskati, bom ostala takšna kot sem? Ne vem česa me je tako zelo strah. Potrebovala bom srečo, ki je nikoli ni dovolj, poleg sreče bom potrebovala tudi pogum. Rada bi, da ne bi nikogar izgubila, čeprav sem jaz največkrat tista, ki pusti, da ljudje enostavno odhajajo stran. Vzemi ali pusti. Svobodno odločanje in izražanje. Vendar omejeno svobodo. Svobodo, ki je omejena s svobodo drugega. Svoboda ni to, da počneš vse kar ti pade na pamet. Svoboda je, da počneš tisto kar želiš, da počneš to dobro in, da te pri tem nihče ne omejuje. Želim si mir v duši, čeprav je ta moja duša precej nemirna. Želim si, da bi stvari (ki jih zdaj poznam) vedno vzela takšne kot so, jih v celoti spoštovala in se ne trudila s spremembami. Želim si manj pričakovanj in čudnih presenečenj. Življenje naj mineva naprej. Čas naj pušča za sabo kar mora in jaz se bom znašla med vsem tem. Upam pa, da ni to najboljše življenje, ki zna miniti. Naredila bom kar bom lahko. Pomagala drugim. Večkrat premislila določene stvari. Še naprej oblikovala svoj sleng in dala besedam drugačno moč. Stala bom sama za sabo in imela dovolj poguma, da uresničim svoje sanje. Živela bom! Šla bom preko vseh mej in se še vedno upirala. Za vse ostalo pa upam, da mi bo še naprej tako zelo viselo dol!

POČITNICE

DOGAJA SE TO:


res nevem zakaj...ampak letošnje počitnice so pravzaprav najbolj bedne od vseh.
bluzim 24 ur na dan, naredim dejansko nič kar bi LAHKO, ne morala, ker treba mi ni.

neprespane noči.
mrzli dnevi.
neskončni sprehodi.
preveč kuhanga vina.
DOVOLJ ganđe.
urejeni nesporazumi.
nova prijateljsta
in stara vedno bolj nerazdružljiva.
jaz in oni. naš svet.
...brez omejitev.

...in še VEDNO so počitnice bedne, ker kadar ni šole je dougčas za popizdit.

DVOJNI TI

Ne vem zakaj bi lahko bil Čas sam po sebi krivičen do mene. Izgubljam pot pod nogami in vse skupaj postaja neresnično. Še bolj neresnično kot je kdajkoli uspelo biti. Nisem vedela, da zmorem. Včasih nisem verjela vsem tem pogledom, zdaj pa dovolim, da vsak izmed njih na meni pusti en del tistega občutka, ki nikoli v celoti ne mine. Ne poznam osebe, ki bi predstavljala takšno celoto, da bi lahko jaz obstoj drugih izbrisala. In še vedno nisem vsemogoča, da bi lahko izpolnila misli in zaživela. nisem mnenja, da je vsega preveč, ampak vem, da znam v vsem tem najti tisto nekaj, da bo dovolj za mene. Vedno pa moram imeti nekoga. Nekoga, ki me vsake toliko časa spomni kdo sem in kako se moram obnašati. Nekoga, ki nadzoruje moje bivanje. Nekdo, ki ima v sebi drogo. Tisto od katere sem že odkar pomnim tako prekleto odvisna, da mi ni več pomoči. Tisti delec srca bo poiskal mene in ne obremenjujem se z jutri, ker vem, da bom preživela. Že zdavnaj pa sem se tudi nehala iskati med vso to zmešnjavo. Nekateri se nikoli ne najdejo in dol mi visi če ostanem med njimi. Pač nisem kot drugi in ker mi včasih rahlo pripomore k temu, sposobnost ne zavedanja bom zmogla, kot sem še vedno. V tistih delcih nasmeha, ni iskrenosti. In če je sedanjost res mrzla in pusta kot pravite, vam pa še vedno ostaja tista moč, ki pomaga človeku, da vedno izbere boljše, potem upam, da je to zadnje kar ste uspeli povedati. In ne govorim zdaj o ne vem kakšnem zadevanju z moralo, ker verjetno ne bi preživeli. Govorim o osebi, ki predstavlja mojo dušo. Oseba, ki se je že zdavnaj sprijaznila s skrivnostjo teme in opazila nekaj, kar drugi morda nikoli ne bodo. Zato me vsak dan zadane nekaj podobnega kot zadane njega in v teh trenutkih omame skupaj hodiva po robu med tem in onim svetom. Danes pa sem ta rob prestopila celo jaz. Ampak vem, da ni več poti, ki bi me zmogla znova odpeljati navzdol. V te neumne odseve pa beležiš tisti svoj ponos, ki bi ga lahko spretno porabila in te zajebala, tako, da se ne boš nikoli več mogel jebati sam.

(:

BO SVET MORDA NEKOČ DOJEL PRESEŽEK
IN KONČNO POSTAL VREDEN NAŠIH VIZIJ??

Pravzaprav nočem več dvomiti
v svojo nesramno sebičnost,
zaradi katere pišem
pravljične besede o stvareh,
ki jih v resnici že dolgo
nisem tako globoko občutila.
(Dani Bedrač- priredila seb)

ALL I CAN DO IS BE ME, WHOEVER THAT IS.

SEDANJOST

1.

Mrzlo je, hladno in pusto.
Sedanjost.
Trenutek ko začutim potrebo.
Potrebo po bližini človeka.
Človeka, ki bi znal stati sam s sabo.
Človeka, ki bi znal biti z mano.
In jaz sem, sama s seboj
v mrzli, hladni in pusti sedanjosti.

2.

Nekje med nebom in zemljo
mineva življenje v pretesnem okvirju.
Ljudje izgubljajo meje
in želja po neomejenem se izpolnjuje.
Še vedno pa ne znajo biti sami s sabo
in se sprijazniti z življenjem v pretesnem okvirju.

BAUDELAIRE in MOJA MAMI

Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.
Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.
In če se kdaj zbudite na stopnicah palače, v jarku na zeleni travi, v turobni osamljenosti svoje sobe, ko je omama že popustila ali izginila, vprašajte veter in zvezdo in val, ptico in uro in vse, kar beži, in vse, kar ječi, vse, kar se giba, in vse kar vam poje, in vse, kar šepeče, koliko je ura; in veter in zvezda in val in ptica in ura vam bodo odgovorili: "Ura je za omamo!" Če nočete, da vas Čas trpinči kakor sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.
Charles Baudelaire



OBOŽUJEM GA!... sem zato morda jaz takšna kot sem??(:
MORDA...ker mi je mami pri 12ih letih brala njegovo poezijo..in mislim da mi je ostalo v zavesti.<3

danes je bila na razgovoru pri razredničarki.in izvedela kar je imela za izvedeti.veliko. in še vedno premalo, da bi me skušala spremeniti! verjetno nikoli ne bo dovolj vzrokov za spremembe... in ker ve, da je ona kriva, ker mi je vedno pravila, da šola ni vse...in da je pomembno ŽIVETI!

NOTEBOOK

DO YOU THINK...CAN OUR LOVE TAKE US TOGETHER?
I THINK THAT OUR LOVE CAN DO EVERYTHING WE WANT TO.

TALE BO ŠE DOLGA!

1. December

Menjavanje letnih časov, menjavanje moje osebnosti. Enkrat tako, drugič drugače, nikoli ni prav.
Naj odneham in sem, kar drugi želijo, da bi bila!?
Lahko sem takšna, vendar bi mi hitro postalo dolgčas. Nekaterim je čarobnost skrita v ljubezni, drugim v pogledih in tretjim v že obstoječem. Jaz čarobnosti ne vidim. Včasih jo lahko občutim, če se dovolj potrudim. To so trenutki. Trenutki, ko spet upam, da je tam nekje prostor in čas v katerem bom stvari videla takšne kakršne so... in bom morda našla del mene, ki zdaj manjka.
Besede in smeh ljudi okoli mene navidezno prikrivajomanjkajoči del. Pod to masko in v tej vlogi, v kateri igram zdaj, mi je težko. A verjetno me bo že jutri prijetno presenetil s svojim BITI in bova skupaj zamenjala vlogi za v drugo igro.

2. December

Ni tako enostavno kot mislim. Mogoče na trenutke, vendar ni tako. Še zdaleč od tega. Za nekatere bi mogla vse skupaj povedati tako, da bi razumeli. Za druge ni potrebno, da sploh kaj povem. Nekateri me sprejemajo takšno kot sem in se trudijo, da bi me razumeli. Drugi me niti ne želijo in tretji me enostavno ne znajo razumet.
In tako je...stvari pač tako stojijo. Izbiram si družbo, ki mi odgovarja v tistem trenutku. Mogoče sem nesramna, sebična ali pa samo jaz.
Kakšna sreča!
In potem jih zapustim, ali pa oni zapustijo mene. Nekateri ostajajo in oni so pomembni! To so ljudje, ki so del mene. Ti ljudje so moj VSE. Ljudje zaradi katerih zjutraj vstanem in neupam zvečer zaspat, ker jim želim biti vedno na voljo.
In on ni moj prijatelj (ali pa!). On ni moj VSE. On je oseba, ki jo trenutno potrebujem in... morda tudi on potrebuje mene??

JAZ

oooh.

začel se je veseli december in kmalu bo božiiič<3

kje so ti časi, ko je blo vse preprosto in sem v vsej popolnosti verjela v tako nemogoče stvari. ampak NI nemogoče. še vedno mislim da ni nič nemogoče!

a vendar potrebuješ zato ogromno domišljije. enostavno nimam več energije. nov dan me navdihne z novim smislom in vsak ima drug pomen. preveč je vsega in ne znam stvari postaviti v vrstni red! ne več. ne zdaj! novi ljudje se trudijo izbrisati poraze, jaz pa svoje vsak dan podčrtam z drugo barvico. ni težko živeti nekje vmes. med tem in onim svetom. ni težko občutiti prave ljubezni in čarobnosti. težko je verjeti vsemu temu in končno mi je uspelo, da se ne obremenjujem s tistim zakaj in se počasi spučam med ljudi z drugačnim namenom.

Zvečer si skuham dve skodelici toplega čajčka (magic moments & winter tea) zaradi vonja in okusa! skadim enega ali dva, napišem pesem. in čeprav med vami, sem tako zelo daleč stran...

a vendar se imam lepo!