RIGHT NOW!

Med nebom in zemljo je prostor, kjer ni dvoma in pravil.

666

OMG.!

6 mapa, iz nje 6 slika. čisto naključje.slikano pri gašperju. matevž uzadi neki pospravla.js pa z novo frizuro, na novo zabrita in kao neka true kitka, ki ni bla po moji želji, ampak je matevž imeu prakso. that's it.

NEW BEGINNING OF MY LIFE.

trenutno ni najbol primeren čas, da sploh karkoli napišem. Verjetno tudi ne bom uspela ujeti bistvo. vendar bom poskusila, mogoče mi bo uspelo. stvarem sem naredila konec. mnogo stvari ni več znalo biti ob mene. nisem želela biti ob njihovem biti, zato sem ostala sama. Odločila sem se, da se ustavim med vsem tem in ugotovim (ker je bil že čas) kaj ne spada sem, kaj je prav in kaj ne. Nič se ni spremenilo. in kot vedno tudi tokrat nisem uspela ugotoviti kaj je z vsem skupaj narobe. največja napaka nas samih je, da vedno ugotavljamo kje so napake, nikoli si neupamo pogledati najprej v nas same in ugotoviti če je mogoče z nami samimi nekaj narobe.
Zdi se mi, da sem že dovolj stvari doživela, in da se kljub vsem izkušnjam nikoli ne bom uspela popolnoma izpopolniti, četudi bom vse življenje stremela k bolj veličastnejšim ciljim in temu, da bi bila kar se da dobra oseba. še vedno bom delala napake.in to je edina stvar, ki jo upam obljubiti. še vedno bom kakršna pač sem. še vedno bom znala ljudi pripraviti do tega, da mi bodo obrnili hrbet. JA in še vedno bo vse, kot je bilo prej. ker tako pač je. vendar zdaj vsaj vem zakaj sem imela občutek, da ni vse na svojem mestu.

Končal sem. Lahko bi začel vse znova in delal bolje,toda nihče bi ne opazil razlike.
Bismarck

;)

THEY KNOW WHAT IS WHAT
BUT THEY DON'T KNOW WHAT IS WHAT
THEY JUST STRUT...

WHAT THE FUCK?




...in js sm še vedno ista,le besede so dobile drug pomen.

Don't worry about a thing, every little thing is gonna be alright.

All the wickedness you do is revealed by the herb,it's you conscience and gives you an honest picture of yourself.




Don't bury your thoughts, put your vision to reality . Wake Up and Live!
How long will they kill our prophets while we stand aside and look?

----> maturanc :D

Ampak tole je druga tema:
Zadnji dnevi pred tistimi zimskimi počitnicami februarja 2009 sem imela močno povečano intuicijo, sonce je poslalo prve žarke po dolgi zimi in zdelo se mi je, da je konec nekega obdobja, ki se je po moje že zdavnaj končal, le da se mogoče takrat tega nisem zavedla tega in zdaj je čas za spremembe. Ne vem kakšne. Neimenovani je s svojim glasom spet sprejel moj pogled in mi povedal, da sem se že spremenila. Doživela sem mnogo smrti in ponovnih rojstev in vsakič se rodim drugačna. Mogoče je k temu pripomogla sposobnost sprejeti dim tiste čudne stvari med katerim se vsak dan pogovarjamo. Mogoče je za to kriv on. Mogoče pa jaz sama, ki sem si izbrala trenutek v katerem sem izračunala razdalje, spremenila pomen besed in odšla stran od sebe. Vendar zdaj sem spet tu. Takšna kakršna sem in neimenovanemu tega ne znam razložiti. Ne bo razumel.


VPRAŠANJA

Kdo je odgovoren
za vsa zlomljena srca
in izgubljene duše?

Kdo ima toliko poguma,
da bo seštel vse razdalje
in nam povedal:
koliko časa še imamo na voljo?

hello world.

...WE DON'T GIVE A FUCK.





Ne vem zakaj bi se morale stvari odvijati tako kot si zamislim.
Ali ne bi bil dolgčas??
Rada se iščem v vsem mogočem in skušam svetu okoli sebe pokazati da zmorem. karkoli. nisem vsemogoča in tudi vem, da nikoli ne bom. ampak nekaj je, neka posebna volja do življenja, ki me vleče naprej in v vseh tistih temnih ulicah, kjer ne pričakujem razsvetljenstva se počutim tako zelo varno, hkrati pa predolgo razmišljam za vsak naslednji korak. Vsak dan zjutraj si še vedno rečem, da bom pač živela življenje, ki sem si ga zamislila. Ne vem kam spadam, vendar vem kje se lahko skrijem ko svet postane prevelik.
Nekateri se nikoli ne najdejo, vendar obstajajo stari, ki bi jih rada počela, ki jih znam početi in ki jih bom počela dobro.!
Ljudje prihajajo, ostajajo in odhajajo. Nekatere imam rada bolj, druge manj. Nekateri mi pomenijo ogromno, brez drugih ne morem niti dneva. Vendar vsak je svet zase. Vsak mi da nekaj, da lahko grem naprej in tista moč, ki mi jo da svoboda je med nami nepremagljiva.

cuz there's infinity in my eyes.!

... there's just two lost souls... href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEj0uZp5VKb7X8V8VY1FS4sqMQZAicFfkOomX5QUfQ38blC2_PgB0KwN8mQ4u-0REBz-tLdkkYm3Gx1DeyVMJ8hL7oatGdNANax3wlJDkL_00AWHdySXTSKPm20K2nJnwSRbseM5juKr9NRd/s1600-h/IMG_0890.jpg">

Dnevi so minevali v novem letu kot so v vseh prejšnjih. Mogoče sem bila samo manj prisotna, kot leta prej. Spraševala sem se ali sem morda še bolj odstopila od povprečja, ali pa samo zavračam vse, kar bi naj predstavljalo tisti vsakdanjik, v katerem bivajo "normalni" ljudje? Še vedno ne poznam besed, ki bi lahko razumljivo odgovorile na to vprašanje. Nekaj časa je že minilo od takrat, ko sem se vprašala, če odgovor na to vprašanje sploh predstavlja omembe vreden pomen. Možnosti je več, izbira pa je tvoja. Bil je čas, ki je predstavljal še nepopisan list papirja če se tako "razumljivo" izrazim. Čas v katerega nismo bili sigurni da spadamo. Tu se je pojavilo vprašanje, če resnično ne obstaja nobena možnost, da bi si čas v katerem boš mineval izbral sam. Odgovore nisem znala poiskati, zato sem dneve preživljala z ljudmi, ki so bili podobno ujeti med vsem tem. Morda na nek drugačen način, vendar bili so. Še vedno ne vem kje smo se našli in s kakšnim razlogom. Nekako smo spadali skupaj. Razlike v razmišljanju in načinu bivanja, ki drugim niso bile niti opazne, so nam včasih dale občutek, da tako zelo podobni si pa vendarle nismo. Vsak od nas je predstavljal svet zase. In drug drugega smo spoštovali ravno zaradi tega. Imeli smo seveda polno norih zamisli in idej, ki so se nam zdele hkrati neumne, predvsem pa precej nenavadne. Takšne, da jih ni nihče razumel in prav to je bil naš namen. Znašli smo se v času, ki nam je bil dan. Kakor smo se pač znašli. Eni tako, drugi drugače. Imeli smo predvsem sposobnost predvidevanja, srečo in tisto nekaj, kar je vedno pomagalo, da se nismo s stvarmi, ki za nas niso imele ne vem kakšne vrednosti, preveč obremenjevali. Vsak od nas je imel nekaj kar ga je predstavljalo in predvsem ogromno poguma, ki nam je pomagal, da smo vedno naredili tisto kar smo želeli in ostali takšni kakršni smo bili. Še vedno smo isti, vendar življenje da kar pač da. Izkušnje in ogromno časa, v katerem se kot posameznik iz dneva v dan spreminjaš.
Nekdo izmed njih pa mi je bil precej podoben. Skupaj sva hodila po robu in iz dneva v dan raje tvegala. Sedanjost je bila še precej realna. Preteklost in prihodnost pa bi naj predstavljali iluzijo, ki bi nama dali upanje o tem, da je v sedanjosti možnost za spremembe. Kljub vsemu sva nekega dne odnehala. Preveč je bilo vsega, da bi pojasnila množici "normalnih" ljudi, ki so nama vedno ponudili takšno pomoč, da sva jo znala zavrniti, da pač nisva kot oni in da naj naju že enkrat pustijo pri miru. Niso odnehali, zato sva se tudi midva še naprej upirala. Nikoli nismo prvi odnehali, vedno smo se borili za svoj prav in tega sva se še nekako zavedala. Bili smo otroci ulice, skupaj smo na nek način odrasli, čeprav šele takrat ko so drugi že marsikaj pričakovali od nas. Skupaj smo se naučili kaj pomeni biti. In bili smo po svoje. Enkrat tako, drugič drugače. Normalno z nenormalnim. Negacija negativnega.

MOGOČE

Mogoče bi se vse skupaj drugače izteklo. Mogoče… če ne bi bilo izogibanja in sprenevedanja. Vendar takrat nisem opazila drugih možnosti in nisem znala izbrati druge poti. Mogoče mi je bilo namenjeno in sem se po eni strani takrat odločila prav. Ne vem in tudi zdaj ne moram spreminjati nekaj kar je že mimo. Odločitev nisem nikoli obžalovala, izkušnje pa so me pripeljale sem, kjer zdaj stojim med ljudmi, ki so mi dali "nekaj", tisto "nekaj" kar niti nisem nikoli pričakovala, da bom kdajkoli imela. Jebeno razumevanje za vse in občutek moči, da lahko živim svoje sanje, če bom le dovolj verjela vanje. Z njimi sem lahko bila vse kar sem znala biti in to kar še vedno sem. Edina stvar v katero včasih podvomim je ta, da smo se mogoče imeli v nekem obdobju, za preveč drugačne od drugih. Nikoli se nismo znašli med povprečjem in z ljudmi, ki so bili "normalni". Če bi bili, ne bi zdaj stali tukaj, se pogovarjali o nenavadnih stvareh, skozi dim tiste naše "ljubeznice" pa iskali, kje bi naj bil prostor, v katerem bi bili popolnoma varni in za katerega smo mislili da obstaja. To ni bilo ne vem kakšno "pravo" prijateljstvo, vendar skupaj smo se počutili varne in mogoče je bilo to dovolj. Kot "bodoči intelektualci" smo izražali svoj pogum na drugačen način. Sveta nismo dojemali kot drugi in mogoče nam je bilo do neke meje lažje. Mogoče pa smo bili v teh svojih svetovih preprosto mi in nas drugi pač niso sprejemali. Mogoče pa le nismo bili tako "navadni". Še vedno smo tam. Na kraju, ki se ga drugi ne zavedajo preveč dobro. Mogoče bomo ostali tukaj, ker zdaj ni več čas za spremembe in je lažje ostati kjer smo. Kjer vsaj drug drugega razumemo tako, kot želimo, da bi se razumeli. Po tisti strani, za katero ne vem če si upa obstajati, pa vem, da nam je bilo in da nam še vedno je, za vse druga popolnoma vseeno.