When you can't get over...

Kako opredeliti človeka po obnašanju in zunanjosti, ne da bi čutil krivičnost, ker ga v resnici sploh ne poznaš in je velika verjetnost, da si se zmotil?
Odšla sem sama od sebe, da bi spoznala kako ljudje gledajo na prostor kjer se pojavljam. Kako naj opišem trenutek v času , ko moj pogled opazi njegovega? V največji množici ljudi se opaziva, ne da bi se iskala! Vedno težje je gledati njegovo odhajanje. V tisti uri ko na mrazu utihnem ujeta v vojn kave in dim cigaret mi pesem Leaving on a Jet plain polepša misli. In potem on. Bom padla v njegov objem ali odšla naprej? Zdrznem se in za trenutek primem njegovo roko. Lažje je bilo. Za stotinko sekunde je bilo lažje. Ko že skoraj vzljubim fiziko se pojavi problem. Kako množico čustev urediti v enačbo, ki bi odgovarjala obema? Ni rešitve. V množici ljudi pa morda obstaja. Oh ja! In vzkliki. Kakšen romantik bo ljubil življenje in sovražil družbo? Samostojen primer. Brez rešitve. Svet se je vedno vrtel brez naju! Nimam moči, da bi mu povedala zakaj šele po tako dolgem času. Obstaja verjetnost, da sem se takrat prehitro prepričala, da bo brez njega morda lažje. In bilo je. Nekdo ga je v popolnosti nadomestil in mi za razliko dal še svobodo. Ampak svoboda je relativen pojem in imaš je toliko kolikor si jo vzameš. In vsi drugi se smejijo mojim občutkom in načinom preživetja. Vendar so me sprejeli, kot sem jaz ZDAJ sprejela njega. Zakaj ne more biti vse to spet moje? Zmešnjava ja! Veliko prevelika, da bi se spet vrnila nazaj in doživela rojstvo. Ponovno rojstvo, ponovnih napak. Morda pa tu ne gre za napake in pač mora biti tako. Kaj pa vem! Premalo stvari sem spoznala, da bi lahko navkljub vsemu potiho vzdihnila. In če bo čas dovolil verjeti, da se svet vrti skupaj z nama, bi mu rada na uho potiho zašepetala besede o tistem upanju, ki se zaradi potrebe po življenju enostavno mora pojavljati. Ostaja. Tam kjer sva končala midva, vse drugo pa se potiho plazi naprej in mogoče ne opazi, da še vedno nepremično popravljam "napake" za nazaj.
V tistem času, ki ga neznan prijatelj imenuje : "čas brez obžalovanja".