Danes sem ugotovila, da že vse preveč dolgo traja to iskanje in prebolevanje in iskanje, nečesa kar se tukaj ne bo dalo najti. Ne da traja "to" nekaj dni...ampak že traja "to" cel mesec.

Ob vsej tej sreči in energiji in občutku da si res "živ", je blo bolj težko razmišlat, da bo enkrat vsega skupi konec in to zato, ker bo prišel nekdo in mi izpulil ves svet iz rok. ne NI FER! ampak življenje pač NI in NI FER. in zmeraj bo tukaj nekdo, sicer ni treba, da se pojavlja kot oseba, ampak nekaj kar bo v sekundi vsemu skupaj naredilo konec.

Lahko sprejmeš vse skupaj, lahko pa pustiš, da te vsaka nova izguba dokonca podre. Vedno imaš možnost izbire. vedno. ampak nikoli ne veš, če bo potem, ko spremeniš stvari okoli sebe res toliko boljše! Ampak vedno ti gre samo za spremembo, samo, da ne bo tako kot je v tistem trenutku.

Ti trenutki, ti dajo upanje in ko že misliš, da je vse tako kot mora bit, ko že misliš da si srečen, trenutek mine in je vse tako kot prej. ampak zarad teh trenutkov se splača živet.

In potem ko se z leno na prijetno sobotno popoldne pogovarjava o takih zakompliciranih stvareh, o življenju samem, o drugih prejšnjih življenjih in retrospektivi in ko jeva BIO čokolade, nekako uživama o problemih in svet je za odstotek malo bolj prijazen. in pravično je, da lahko "to" ugotovim skupaj prijatelji in srečna sem, da jih imam, takšne kot so, največkrat tako zelo različne od mene, da velikokrat obstanemo v tišini.ampak ta tišina je prijetna in nikoli, NIKOLI ni takih trenutkov preveč. Ob koncu te jeseni bom zagotovo lahko napisala veliko. zdaj pa dovolim času da mi kaže stvari, ki so očem nevidne in o katerih bom lahko pisala. Naj odpade že zadnji pisani list z drevesa in naj mi življenje prihrani presenečenja, ki sledijo. Lahko bova obnemela brez razuma in bistva. Upam, da si bova lahko pogledala v oči in si rekla: " jaz sem ti in ti si jaz".