DVOJNI TI

Ne vem zakaj bi lahko bil Čas sam po sebi krivičen do mene. Izgubljam pot pod nogami in vse skupaj postaja neresnično. Še bolj neresnično kot je kdajkoli uspelo biti. Nisem vedela, da zmorem. Včasih nisem verjela vsem tem pogledom, zdaj pa dovolim, da vsak izmed njih na meni pusti en del tistega občutka, ki nikoli v celoti ne mine. Ne poznam osebe, ki bi predstavljala takšno celoto, da bi lahko jaz obstoj drugih izbrisala. In še vedno nisem vsemogoča, da bi lahko izpolnila misli in zaživela. nisem mnenja, da je vsega preveč, ampak vem, da znam v vsem tem najti tisto nekaj, da bo dovolj za mene. Vedno pa moram imeti nekoga. Nekoga, ki me vsake toliko časa spomni kdo sem in kako se moram obnašati. Nekoga, ki nadzoruje moje bivanje. Nekdo, ki ima v sebi drogo. Tisto od katere sem že odkar pomnim tako prekleto odvisna, da mi ni več pomoči. Tisti delec srca bo poiskal mene in ne obremenjujem se z jutri, ker vem, da bom preživela. Že zdavnaj pa sem se tudi nehala iskati med vso to zmešnjavo. Nekateri se nikoli ne najdejo in dol mi visi če ostanem med njimi. Pač nisem kot drugi in ker mi včasih rahlo pripomore k temu, sposobnost ne zavedanja bom zmogla, kot sem še vedno. V tistih delcih nasmeha, ni iskrenosti. In če je sedanjost res mrzla in pusta kot pravite, vam pa še vedno ostaja tista moč, ki pomaga človeku, da vedno izbere boljše, potem upam, da je to zadnje kar ste uspeli povedati. In ne govorim zdaj o ne vem kakšnem zadevanju z moralo, ker verjetno ne bi preživeli. Govorim o osebi, ki predstavlja mojo dušo. Oseba, ki se je že zdavnaj sprijaznila s skrivnostjo teme in opazila nekaj, kar drugi morda nikoli ne bodo. Zato me vsak dan zadane nekaj podobnega kot zadane njega in v teh trenutkih omame skupaj hodiva po robu med tem in onim svetom. Danes pa sem ta rob prestopila celo jaz. Ampak vem, da ni več poti, ki bi me zmogla znova odpeljati navzdol. V te neumne odseve pa beležiš tisti svoj ponos, ki bi ga lahko spretno porabila in te zajebala, tako, da se ne boš nikoli več mogel jebati sam.