BEŽATI

Bil je dan
ovit v meglo in prepihan
z mrzlimi, neprijetnimi vetrovi.

Bil je dan,
ki je v moje oči vrnil strah,
tisti strah, ki ga pogum
ni uspel premagati.

Kosti je stresal pred meglo.
Kosti, ki nikoli niso znale
pravilno slediti ukazom sklepov.

Um se je oddaljeval
in zvoki z robov pogledov
so mi dali vedeti,
da mi kljub vsem pobegom
še vedno ni uspelo
zbežati stran od sebe.

Jaz sem nazaj. ne čisto takšna kot sem odšla, za odtenek še bolj mavrična (:

spet milijon novih doživetij, izkušenj in prijateljev.

Začelo se je že takoj ko smo prišli na avtobus. najprej smo se skregali, kdo bo sedel zadaj in da imajo starejši prednost. Bedne izgovore in neumna zabijanja, sem preslišala, segla v roko nekaterim, najbolj glasnim ponudila čokolado, posodila slušalke in ko smo bili nekje pri meji iz Slovenije v Avstrijo, smo že spadali skupaj.

Včasih je treba biti tisti NEKDO, ki prvi odneha(:

Na prvi 30 minutni postaji, smo skadili enga, na pumpi kupili pjačo in odšli naprej. V rahli omotičnosti, jih je večina zaspala, nekaj izjem pa nas je sedlo skupaj in smo se začvekali do jutra. V Bruslju smo šli v evropski parlament in evropsko komisijo, se peljai do Atomiuma,v središču mesta pa smo imeli potem 2 uri prosto. Alja, Nejc, Matej in jaz smo šli najprej na vaflje z nutelo, potem pa na doooolg sprehod po mestu. obrnili smo vse trgovine, ulice in uličice. skadila sem tudi zadnje čike za 2,20 (:

Potem smo šli na večerjo in v hostel ob bruseljskem letališču, kjer smo uživali v tuširanju in umivanju zob kot še nikoli;D potem, pa dobesedno popadali v postelje.

Naslednji dan smo bili v Bruggeu, šli na belgijsko pivo, se s soncem nad nami spet potepali po starem mestem jedru in uživali v svobodi. Pot smo nadaljevali proti Nizozemski. Ker je bil dan sončen sem posnela par lepih slik nizozemske pokrajine. Šli smo na Delta projekt, kjer smo imeli najprej čik pavzo, potem ogled in spet čik pavzo. Alja, Nejc in jaz smo se spuščali po toboganu in opazovali tjulne. Na poti v Amsterdam, se je v avtobusu čutila napetost in pričakovanje. Z Natekom sva kao čist skulirana reševala križanke in se delala pametna. Najprej smo se v 10 minutah naselili v hotelu,v pol ure pojedli večerjo in se vrnili na avtobus. Z vodičem smo šli na nočni sprehod po RED STREETu :/ ooo NA BeeeD! sploh nimam besed. Kar je še ostalo od noči, smo jo potem v hotelu prepili in v sobo za 4 se nas je naselilo 18.

Naslednji dan smo šli do Rotterdama na razgledni stolp in potem do obale severnega ledenega morja, kjer smo v neverjetno neprimernem vremenu tekali po peščeni plaži in uživali v tem ko nam je vetr s pomočjo slane vode vozlau lase in premočil vse obleke. V prijetni rdeči restavraciji smo se potem za celih 10 eurou na osebo najedli do sitega. Popoldne je bil naš. V amsterdamu, smo obrnili vse coffee shope, trgovine in vse ulice. nekajkrat smo zalutali in se potem z zadetimi ljudmi v večernih urah še uspeli zmeniti kakšno stvar. Ker je celo popoldne v Amsterdamu deževalo, sma se z Natekom odločla, da si v hotelu naredima bubble bath. vsak za sebe, da ne bo pomote. jaz sem se seveda držala tega in v tem času tudi zamudila, kako so profesorji dobili nekaj neumnih sošolcev s travo. Tisti, ko vemo kako, smo tiho(: <-- to je bil nek egoističen stavek od naju z Natekom. Profesorji so nam seveda zatežili, vendar še vedno ne dovolj, da se nisva s Plonkičem uspela pretihotapiti v sobo od mojih sosedov, se zakaditi do konca z amsterdamsko travo, jo častiti, se naučiti vse vaje iz joge in kamasutra položaje, na koncu pa se nam je še celo uspelo do solz nasmejati nekemu slikarju na TV.

Nasledji dan je bil po skurjeni noči, skoraj nemogoč.Prvih 10 minut vožnje smo na avtobusu že vsi kinkali. Šli smo v muzej Ane Frank in z avtobusom ven iz Amsterdama, na nizozemsko podeželje. v muzej cokljev, v sirarno in mlin. V neki ribiški vasici smo ob sončem zahodu na bregu jezera skadili zadnji joint na Nizozemskem. Pod vplivi neopisljive narave smo na avtobusu, na poti proti domu seveda mogli skaditi še enega in spiti nekaj litrov žganja. Vtisi so prijetni, nekaj jih je rahlo meglenih, ampak občutki so glavni.In ta sreča, ko spoznaš ljudi mimo katerih si vsak dan hodil, pa jih nisi niti opazil. In ko ugotoviš, da nikoli ni prepozno...