BEŽATI

Bil je dan
ovit v meglo in prepihan
z mrzlimi, neprijetnimi vetrovi.

Bil je dan,
ki je v moje oči vrnil strah,
tisti strah, ki ga pogum
ni uspel premagati.

Kosti je stresal pred meglo.
Kosti, ki nikoli niso znale
pravilno slediti ukazom sklepov.

Um se je oddaljeval
in zvoki z robov pogledov
so mi dali vedeti,
da mi kljub vsem pobegom
še vedno ni uspelo
zbežati stran od sebe.

Jaz sem nazaj. ne čisto takšna kot sem odšla, za odtenek še bolj mavrična (:

spet milijon novih doživetij, izkušenj in prijateljev.

Začelo se je že takoj ko smo prišli na avtobus. najprej smo se skregali, kdo bo sedel zadaj in da imajo starejši prednost. Bedne izgovore in neumna zabijanja, sem preslišala, segla v roko nekaterim, najbolj glasnim ponudila čokolado, posodila slušalke in ko smo bili nekje pri meji iz Slovenije v Avstrijo, smo že spadali skupaj.

Včasih je treba biti tisti NEKDO, ki prvi odneha(:

Na prvi 30 minutni postaji, smo skadili enga, na pumpi kupili pjačo in odšli naprej. V rahli omotičnosti, jih je večina zaspala, nekaj izjem pa nas je sedlo skupaj in smo se začvekali do jutra. V Bruslju smo šli v evropski parlament in evropsko komisijo, se peljai do Atomiuma,v središču mesta pa smo imeli potem 2 uri prosto. Alja, Nejc, Matej in jaz smo šli najprej na vaflje z nutelo, potem pa na doooolg sprehod po mestu. obrnili smo vse trgovine, ulice in uličice. skadila sem tudi zadnje čike za 2,20 (:

Potem smo šli na večerjo in v hostel ob bruseljskem letališču, kjer smo uživali v tuširanju in umivanju zob kot še nikoli;D potem, pa dobesedno popadali v postelje.

Naslednji dan smo bili v Bruggeu, šli na belgijsko pivo, se s soncem nad nami spet potepali po starem mestem jedru in uživali v svobodi. Pot smo nadaljevali proti Nizozemski. Ker je bil dan sončen sem posnela par lepih slik nizozemske pokrajine. Šli smo na Delta projekt, kjer smo imeli najprej čik pavzo, potem ogled in spet čik pavzo. Alja, Nejc in jaz smo se spuščali po toboganu in opazovali tjulne. Na poti v Amsterdam, se je v avtobusu čutila napetost in pričakovanje. Z Natekom sva kao čist skulirana reševala križanke in se delala pametna. Najprej smo se v 10 minutah naselili v hotelu,v pol ure pojedli večerjo in se vrnili na avtobus. Z vodičem smo šli na nočni sprehod po RED STREETu :/ ooo NA BeeeD! sploh nimam besed. Kar je še ostalo od noči, smo jo potem v hotelu prepili in v sobo za 4 se nas je naselilo 18.

Naslednji dan smo šli do Rotterdama na razgledni stolp in potem do obale severnega ledenega morja, kjer smo v neverjetno neprimernem vremenu tekali po peščeni plaži in uživali v tem ko nam je vetr s pomočjo slane vode vozlau lase in premočil vse obleke. V prijetni rdeči restavraciji smo se potem za celih 10 eurou na osebo najedli do sitega. Popoldne je bil naš. V amsterdamu, smo obrnili vse coffee shope, trgovine in vse ulice. nekajkrat smo zalutali in se potem z zadetimi ljudmi v večernih urah še uspeli zmeniti kakšno stvar. Ker je celo popoldne v Amsterdamu deževalo, sma se z Natekom odločla, da si v hotelu naredima bubble bath. vsak za sebe, da ne bo pomote. jaz sem se seveda držala tega in v tem času tudi zamudila, kako so profesorji dobili nekaj neumnih sošolcev s travo. Tisti, ko vemo kako, smo tiho(: <-- to je bil nek egoističen stavek od naju z Natekom. Profesorji so nam seveda zatežili, vendar še vedno ne dovolj, da se nisva s Plonkičem uspela pretihotapiti v sobo od mojih sosedov, se zakaditi do konca z amsterdamsko travo, jo častiti, se naučiti vse vaje iz joge in kamasutra položaje, na koncu pa se nam je še celo uspelo do solz nasmejati nekemu slikarju na TV.

Nasledji dan je bil po skurjeni noči, skoraj nemogoč.Prvih 10 minut vožnje smo na avtobusu že vsi kinkali. Šli smo v muzej Ane Frank in z avtobusom ven iz Amsterdama, na nizozemsko podeželje. v muzej cokljev, v sirarno in mlin. V neki ribiški vasici smo ob sončem zahodu na bregu jezera skadili zadnji joint na Nizozemskem. Pod vplivi neopisljive narave smo na avtobusu, na poti proti domu seveda mogli skaditi še enega in spiti nekaj litrov žganja. Vtisi so prijetni, nekaj jih je rahlo meglenih, ampak občutki so glavni.In ta sreča, ko spoznaš ljudi mimo katerih si vsak dan hodil, pa jih nisi niti opazil. In ko ugotoviš, da nikoli ni prepozno...

Pa bom znal zajezditi
v akorde večera,
v čar izginevanja:
onkraj vsega, kar nisem?

Dani Bedrač

Bom znala?

Jutri gremo v Amsterdam. in vem, da bom utrujena, vem da bom videla prevečpreveč. mogoče je tudi res da ne grem s svojo najljubšo družbo. in da gre zraven najbolj bedna sošolka. in prof. za geografijo, ki je nikoli nihče ne posluša, meni pa se zelozelo smili.

ampak navkljub vsemu...čas je ko moram zopet nekam iti. stran od vseh, ki mi največ pomenijo. stran od doma, staršev. čeprav za kratek čas... čeprav ne čez atlanik. vendar tokrat bo dovolj tudi to. dandanes je težko bežati stran od sebe in obveznosti. in vedno težje bo. jaz pa z lahkoto stvari pustim za sabo in neizmerno uživam v trenutkih, ko mi uspe zbežati.

Nagubajmo oči za tisto,
čemur smo se z begom
v prepevajoče maternice
v prejšnjih življenjih
uspeli previdno izogniti.
Dani Bedrač

...rada grem. vsak odhod zaznamuje moj obstoj. in prazen prostor, po tem, ko oseba, ki ji je namenjen izgine, ljudje začnejo ceniti. ta oseba tam manjka. in zato je potem tako neopisljiv občutek prihodov. ko na peronu med vsemi tistimi ljudmi opaziš ljubjeno osebo, ki je namenjena izključno in samo tebi.ko občutek toplote in mraza prevzame tvoje telo, ku te neka sila dvigne centimeter od tal in tvoje oči nenadzorovano spreminjajo odsotnost pogledov. potem sledi objem in trenutek, ko se globoko ozreš v njene oči in vidiš, da še vedno gledajo enako. <3

Neštetokrat sem v življenju
iz vsega srca preklinjal
vse tiste človeške neumnosti,
ki se jim danes
lahko samo še smejim …

Dani Bedrač

iz vsake stvari, se lahko naučiš toliko kot želiš in dejansko si se še mnogo več, pa sploh nisi opazil.

zato je včasih treba gledati s srcem ker je bistvo očem nevidno<3

mali princ

LIFE GOES ON

If I leave here tomorrow

Would you still remember me?

For I must be traveling on now,

There's too many places I've gotta see.

If I stay here with you guy,

Things just couldn't be the same,

Cause I'm as free as a bird now

and this bird you cannot change!

...vse mine. ja in on je imel prav. zdej lahka grem naprej, brez da bi se z vsakim korakom uzrla nazaj, če bo izza vogala skočil on, me od zadaj močno objeu in rekel tiste 3 besede, ki so tako neverjetno vplivale na mene.

LIFE GOES ON.

...in tu so ljudje, ki se trudijo, da bi ga nadomestili, in čeprav sem mislila, da ga nihče ne bo mogel, se je po pou leta (po najbolj nemogočih pou leta) zgodilo ravno obratno. in vesela sem da je končno nekaj za mano.

in spet sem jaz JAZ. spet uživam v vsakem trenutku, ki mi ga nameni življenje, spet se smejim in uživam v kaosu. spet pišem in razmišljam.spet neprespim sončnih zahodov in se pozno ponoči vračam domou. spet sem povsod in tudi tam, kjer mi ne bi bilo treba biti. spet sem srečna, da sem takšna kakršna sem. spet imam moč pomagati drugim. spet uživam v svojih majhnih problemih.nobena razdalja ni prevelika. nič ni nemogoče. in ostala sva prijatelja. PRIJATELJA. mogoče bo to dovolj. mogoče je to vse kar sva eden od drugega kdajkoli potrebovala...

in ker sem nekega poletnega dneva 2007, preden sva šla skupaj na morje napisala, da se lahko svet vrti tudi brez naju,moram v to tudi verjeti in zdi se mi, da je mogoče.

TO BI SI MORAL VSI PREBIVALCI TEGA PLANETA PREBRAT! (majkemi)

Ne zanima me, s čim se preživljaš.
hočem vedeti, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati o
izpolnitvi svojega srčnega hrepenenja.
Ne zanima me, koliko si star.
Hočem vedeti, ali boš tvegal, da te bodo imeli za norega na ljubezen, sanje,
na pustolovščino, ki se ji pravi biti živ.
Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno.
Hočem vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bolesti
ali so te doživeta izdajstva odprla ali pa si postal stisnjen in zaprt
iz strahu pred novim trpljenjem.
Hočem vedeti, ali se znaš družiti z bolečino,
mojo ali tvojo lastno, ne da bi jo želel skriti, ublažiti ali odpraviti.
Hočem vedeti, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno;
ali znaš razposajeno plesati in dovoliti,
da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah, ne da
bi naju opominjal, da morava biti previdna, realistična, ali da se
morava zavedati omejenosti človeškega bivanja.
Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ, resnična.
Hočem vedeti, ali si sposoben nekoga razočarati, da bi ostal zvest sebi;
ali znaš prenesti, da si obtožen izdajstva,
ali si sposoben ohraniti zvestobo lastni duši.
Hočem vedeti, ali znaš biti zvest in torej zaupanja vreden.
Hočem vedeti, ali znaš živeti z neuspehom,
tvojim in mojim, pa kljub temu stopiti na jezerski
breg in zavpiti srebrnemu mesecu, da si srečen?!
Ne zanima me, kje živiš ali koliko denarja imaš.
Ne zanima me, kdo si ali kako si se znašel tukaj.
Hočem vedeti, ali boš stal z menoj sredi ognja, ne da bi se odmaknil.
Ne zanima me, kje ali kaj ali pri kom si se učil.
Hočem vedeti, kaj te podpira od znotraj, ko vse drugo odpade.
Hočem vedeti, ali znaš biti sam s seboj; in ali ti resnično
ugaja družba, ki si jo izbiraš v trenutkih praznine.

čas za MOJO poezijo.

KONEC JESENI

Brez truda in precenjenih idealov,
sem z vsem pogumom priznala napake.
Povedala sem resnico
in še vedno mi niso verjeli.

Obrnila sem se stran in obstala v času.
Moje oči so uzrle padajoče telo.
Osebe, ki so z neopisljivim ritmom
vse do takrat hodile ob meni, so ostrmele.

Ne vem kaj je sledilo koncu.
Neobvladljiv ples s soncem,
mi je ob koncu tiste jeseni vrnil sebe.

ker sem bila tam in našla, kar sem iskala tu.

Brazilija... 19.12.2007-19.1.2008

(tut "way to heaven" fotka je od tam)

This is way to heaven...

Kdorkoli misli, da je v tem življenju tukaj,lahko 100% takšen kakršen je /želi biti, se moti.

stvari so pač neopisljive in ne znam razložit, kaj točno s tem mislim.

Že če se trudiš biti takšen kot si, že če se ti samo pretvarjati, da si nekdo drug, ni treba...je veliko. oziroma je največ kar lahko storiš.

In še neki...

Mislim, da vsi sanjamo in zato, nam ni potrebno biti dolgo skupaj, ker, če smo v sanjah drugih smo lahko skupaj ves čas.

...ker je rekel to Peter Pan, ker mi je všeč ta zgodba. in neverland. in vsiiiii najdenčki. in ker vem kako se pride do tja. in ker so tisti trenutki upanja, ker ljubim življenje in vem kaj hočem, ker je lepo da imam vse te ljudi okoli sebe.

In ker bova z osebo, ki jo tako 100% spoštujem na koncu po vsem tem še zmagali!

... se kdaj vprašate kam so šle sekunde, minute, ure in letaaa? se vam kdaj zdi, da ko ste z eno osebo, ki jo imate tako zelo zelo radi, čas tako zelo zelo hitro mine?

oh ja... navkjub vsemu še vedno kadar sem z njim ne vidim ničesar okoli sebe. in ko ga ni so vse tiste malenkosti NAJVEČ kar lahko dam (ali da kdo meni). pa naj še kdo reče, da ni vse za nekaj dobro!!

Ustvarjati, to pomeni dvakrat živeti. GORKI

...ja, in midva to vema!

What's the time?

V času revolucije mnogi niso utegnili zrasti. Ostali so gimnazijci.


Mislim, da ne glede na to, kaj mi bo prneslo življenje, bom znala ostat JAZ.
V življenju sta vedno temna in svetla stran. tista, ki jo poznaš in tista, ki jo ne. In vmes so vrata. tam stojimo mi. hočemo dokazati, da nismo le del nečesa, da smo čutna bitja, to ni zlo, to je nekaj lepega. pekel je veliko bolj fascinanten kot nebesa. TREBA SE JE PREBITI NA DRUGO STRAN, DA POSTANEŠ CEL ČLOVEK.

srečna sem, da se z vsakim obdobjem v svojem življenju spremenim za odstotek.odrastem. in hvala mami, da mi je vedno omogočila to svobodo, ki jo kot oseba potrebujem, da sem lahko samostojno poskušala vse kar mi je padlo na pamet in tako ugotovila kaj je prav in kaj ni.

preveč ljudi, preveliki kaosi, preveč norih zamisli in idej. neusmiljena brutalnost, nenadzorovana kreativnost. dooooolga potovanja, zanimiva spoznanja, preveč cest, po katerih nisem prišla nikamor, najbolj bedni položaji, v katerih se lahko človek najde in najbolj neverjetne dogodivščine in presenečenja, ki jih lahko neka oseba doživi. hvala vsem. in zaradi vsega tega, me ni strah še več padcov in še več skokov iz te atmosfere.

NEVERJETNO. iz včeraj na danes.

zaradi vsega tega, si upam pokazat sebe. upam iskreno pogledat v oči tistim, ki mi veliko pomenijo. upam odjebat ljudi, ki neverjetno ne ustrezajo pogojim tega življenja. in takih nikoli ne zmanjka. neupam si, da bi si ljudje o meni ustvarjali mnenja, ker jim dajem svet in vsi, ki me poznajo me bodo opisali z istimi besedami. takšna sem in pridejo časi, ko se v tej koži nepočutim dobro, ko je preveč vsega o čemer bi lahko razmišljal. ampak nikoli ne zmanjka ničesar.ne ljubezni in ne sovraštva.
oh ne. in ne dovolim, da bo življenje neskončna cesta. naj bo mesto, polno ljudi, kjer bomo vrteli telesa ob sunkih močnih basov pod vplivom ljubezni in svobode in se imeli radi...do konca naših dni.

ma daj...minejo tudi dnevi. tudi danes je že zgodovina.
pa baš mi je vseeno!

Danes sem ugotovila, da že vse preveč dolgo traja to iskanje in prebolevanje in iskanje, nečesa kar se tukaj ne bo dalo najti. Ne da traja "to" nekaj dni...ampak že traja "to" cel mesec.

Ob vsej tej sreči in energiji in občutku da si res "živ", je blo bolj težko razmišlat, da bo enkrat vsega skupi konec in to zato, ker bo prišel nekdo in mi izpulil ves svet iz rok. ne NI FER! ampak življenje pač NI in NI FER. in zmeraj bo tukaj nekdo, sicer ni treba, da se pojavlja kot oseba, ampak nekaj kar bo v sekundi vsemu skupaj naredilo konec.

Lahko sprejmeš vse skupaj, lahko pa pustiš, da te vsaka nova izguba dokonca podre. Vedno imaš možnost izbire. vedno. ampak nikoli ne veš, če bo potem, ko spremeniš stvari okoli sebe res toliko boljše! Ampak vedno ti gre samo za spremembo, samo, da ne bo tako kot je v tistem trenutku.

Ti trenutki, ti dajo upanje in ko že misliš, da je vse tako kot mora bit, ko že misliš da si srečen, trenutek mine in je vse tako kot prej. ampak zarad teh trenutkov se splača živet.

In potem ko se z leno na prijetno sobotno popoldne pogovarjava o takih zakompliciranih stvareh, o življenju samem, o drugih prejšnjih življenjih in retrospektivi in ko jeva BIO čokolade, nekako uživama o problemih in svet je za odstotek malo bolj prijazen. in pravično je, da lahko "to" ugotovim skupaj prijatelji in srečna sem, da jih imam, takšne kot so, največkrat tako zelo različne od mene, da velikokrat obstanemo v tišini.ampak ta tišina je prijetna in nikoli, NIKOLI ni takih trenutkov preveč. Ob koncu te jeseni bom zagotovo lahko napisala veliko. zdaj pa dovolim času da mi kaže stvari, ki so očem nevidne in o katerih bom lahko pisala. Naj odpade že zadnji pisani list z drevesa in naj mi življenje prihrani presenečenja, ki sledijo. Lahko bova obnemela brez razuma in bistva. Upam, da si bova lahko pogledala v oči in si rekla: " jaz sem ti in ti si jaz".

Today's gonna be that day...

danes je pa res en superfinofajni dan! pirs bo šou jutri ven. pač so mogoče stvari včasih tut nemogoče (in obratno)! Ne vem, če sem že pripravljena sprejet neko odgovornost, ker mi enostavno še vedno (na žalost) za en kup stvari rahlo visi navzdol.
Ne vem zakaj je tak ampak midva z muffyjom bova preživela. ker sva enostavno ugotovila da bi z vsakim novim levelom v igrci in z vsakim novim življenjem pač lažje preživeu in sploh s tipko delete bi se dal marsikaj olepšat. ampak oprostite. jaz in oni in še ene par oseb nismo zamudil kulture zato nam je pač do neke meje nenormalnosti lažje kot drugim.
Moja mami me razume in razume vse kar hoče razumet ampak nekaj stvari kar se tiče mojih percepcij bo morala še sprejet.

in ker si dam jutri pirs ven bo vesela in bom spet njena najljubša punca in bom lahko naprej prebolevala ljubezen in se zakajala v etično nemoralnih okoliščinah s svobodo ob svoji desni!

If the doors of perception were cleansed, man could see things as they trully are: infinite!

Jim morrison



In zdej lahko grem brat norega bleka al pa baudelaira;D in potem ne bom mogla zaspat ker bo njegov sonet govoriu o lizanju krvavih tolmunov odmrlih teles!