Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.
Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.
In če se kdaj zbudite na stopnicah palače, v jarku na zeleni travi, v turobni osamljenosti svoje sobe, ko je omama že popustila ali izginila, vprašajte veter in zvezdo in val, ptico in uro in vse, kar beži, in vse, kar ječi, vse, kar se giba, in vse kar vam poje, in vse, kar šepeče, koliko je ura; in veter in zvezda in val in ptica in ura vam bodo odgovorili: "Ura je za omamo!" Če nočete, da vas Čas trpinči kakor sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.
Charles Baudelaire
OBOŽUJEM GA!... sem zato morda jaz takšna kot sem??(:
MORDA...ker mi je mami pri 12ih letih brala njegovo poezijo..in mislim da mi je ostalo v zavesti.<3
danes je bila na razgovoru pri razredničarki.in izvedela kar je imela za izvedeti.veliko. in še vedno premalo, da bi me skušala spremeniti! verjetno nikoli ne bo dovolj vzrokov za spremembe... in ker ve, da je ona kriva, ker mi je vedno pravila, da šola ni vse...in da je pomembno ŽIVETI!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
ni več čas za spreminjanje, zdej je čas za sprejemanje tega kar smo.
in ok, gremo se omamljat haha (:
:*
Objavite komentar