Oh. Šele zdaj zaresresres dojamem da je šola!To zgodnje vstajanje, ko se moram izvit iz objema rdeče deknce in vonja jagodnih palčk, ki gorijo celo noč in potem težko spim in oči se vsak dan krega!baš me boli. Polna energije se s prvim vlakom odpeljem v celje na jutranjo kavico v xxx ,obvezen cigaret in sploh najbolj omembe vreden pogovor z bejbami...
In pol sem se spomnila da bi si za svoj 16 rojstni dan prebodla jezik O.o res dobra ideja! ni blo več kavic in cigaret in omirala sem od psihičnih težav, ker nisem mogla pojest niti koščka čokolade!
Today's THE DAY!
Ljubezen še vedno nisem prebolela.
Vikend je bil precej bedast ker sem zaradi mojih dveh najdaljših prijateljev umirala pod techno in house musko v Leplacu in če slučajno nisem nikoli najbol marala te zvrsti jo od zdej nepreklicno sovražim!
On še vedno ostaja tam nekje...
Whatever. Baje moram imeti takšno percepcijo da sem več kot bog! In to samo zato ker pišem poezijo. -.-
Dobila sem tudi najlepše darilo za rojstni dan! (p.s. in ostalo bo tako!)
Sicer imam tudi novega canona in sem že skoraj postala obsedena s fotografiranjem!
Končno imam tudi nekaj denarja (in imela bi ga še več, če ne bi kar tako nekam izginu)
oh ja.življenje življenju!
jutri grem v shopping in zapravim vse!VSE!
In potem bodo ozdravljene težave;D in pojedla bom celo milkino čokolado s celimi lešniki!
ponedeljek, 29. september 2008
petek, 19. september 2008
X-u, Y-u in XY-u
Občutki se tako silovito spreminjajo v moji glavi, da nimam časa razmisliti o vsem skupaj in se "mogoče" tokrat odločiti prav. Vem, da usoda ali pač nekaj kar bi bilo temu še najbolj podobno ne želi to kar si želim jaz. Whatever!
Zavita v toploto besed stokrat bolj kot drugi se ob glasbi, ki je namenjena x-u, spominjam y-a. Vsak dan tako, da nihče ne opazi poskušam splezati na okensko polico in ga med množico opaziti kako počasi in v ritmu svoje svobode prihaja nazaj proti šoli. Vsi tisti s katerimi sva včasih skupaj lovila sončne žarke na ulici mi gredo neverjetno na živce in pogovori z njimi so takšni, kot da bi govorila ogledalu. Res se je najlažje pogovarjati sam s sabo. Kot je minilo poletje, bo tudi ta ljubezen morala miniti, ki bi dejansko naj že na začetku poletja.
Ne obstaja tako velika množica ljudi, da bi v njej našel prijatelja. Čas pa mineva. Zakaj ne obstojimo v trenutku sreče in končamo z vsem tem tihim sprenevedanjem , da je vse samo po sebi nekako razumljivo. Kakšna negacija nepravilnega bo dala takšno rešitev, da nam ne bo treba vedeti, da v kvantni fiziki obstaja možnost "če" in da izjava ni smiselna.
"Če bi bila ptica bi odletela stran." Ali bo kdo odletel za mano? Včasih je potrebno bežati. Mogoče ali pa je nemogoče, da boš tam srečen. Ne zdi se mi smiselno razmišljati o tem, ker če bi že bežala kam, bi stran od sebe in ljudi, in bi samo upala, da ne bo nihče odletel za mano. Večino dneva tako ali drugače nisem prisotna in vedno večkrat se zbudim sama. Sama! 24 ur na dan ga pogrešam, ker pogrešam njegovo bližino, njegov pogled in njegove besede… Oh! Svoje napake sem že zdavnaj sprejela, zato lahko zdaj živim z napakami drugih. Neverjetno kako lahko izvem vse kar me zanima. Znam razumeti in nočem verjeti. Kako lahko vse razumem? Zakaj ne najdem besed z ljudmi, ki so ob meni in sploh: moje starosti? Dol mi visi!
Kdaj bo prišel čas, ko bom lahko izpila svobodo xy-na skozi zvoke kitare in mu sedla nasproti? Kdaj bo zadišalo po nekem mističnem hrepenenju sveta, ki ne obstaja? Smrtna glava na preveč razmetani mizi bo oddajala osladen vonj po bližini x-a in poletja, ki je minil z vsem kar je živel. Ti! Napišiva pesem o nama, da bo svet še manj razumel privilegij iskrenosti in nama že dal enkrat mir! Tebe pa pustil preboleti.
Zavita v toploto besed stokrat bolj kot drugi se ob glasbi, ki je namenjena x-u, spominjam y-a. Vsak dan tako, da nihče ne opazi poskušam splezati na okensko polico in ga med množico opaziti kako počasi in v ritmu svoje svobode prihaja nazaj proti šoli. Vsi tisti s katerimi sva včasih skupaj lovila sončne žarke na ulici mi gredo neverjetno na živce in pogovori z njimi so takšni, kot da bi govorila ogledalu. Res se je najlažje pogovarjati sam s sabo. Kot je minilo poletje, bo tudi ta ljubezen morala miniti, ki bi dejansko naj že na začetku poletja.
Ne obstaja tako velika množica ljudi, da bi v njej našel prijatelja. Čas pa mineva. Zakaj ne obstojimo v trenutku sreče in končamo z vsem tem tihim sprenevedanjem , da je vse samo po sebi nekako razumljivo. Kakšna negacija nepravilnega bo dala takšno rešitev, da nam ne bo treba vedeti, da v kvantni fiziki obstaja možnost "če" in da izjava ni smiselna.
"Če bi bila ptica bi odletela stran." Ali bo kdo odletel za mano? Včasih je potrebno bežati. Mogoče ali pa je nemogoče, da boš tam srečen. Ne zdi se mi smiselno razmišljati o tem, ker če bi že bežala kam, bi stran od sebe in ljudi, in bi samo upala, da ne bo nihče odletel za mano. Večino dneva tako ali drugače nisem prisotna in vedno večkrat se zbudim sama. Sama! 24 ur na dan ga pogrešam, ker pogrešam njegovo bližino, njegov pogled in njegove besede… Oh! Svoje napake sem že zdavnaj sprejela, zato lahko zdaj živim z napakami drugih. Neverjetno kako lahko izvem vse kar me zanima. Znam razumeti in nočem verjeti. Kako lahko vse razumem? Zakaj ne najdem besed z ljudmi, ki so ob meni in sploh: moje starosti? Dol mi visi!
Kdaj bo prišel čas, ko bom lahko izpila svobodo xy-na skozi zvoke kitare in mu sedla nasproti? Kdaj bo zadišalo po nekem mističnem hrepenenju sveta, ki ne obstaja? Smrtna glava na preveč razmetani mizi bo oddajala osladen vonj po bližini x-a in poletja, ki je minil z vsem kar je živel. Ti! Napišiva pesem o nama, da bo svet še manj razumel privilegij iskrenosti in nama že dal enkrat mir! Tebe pa pustil preboleti.
When you can't get over...
Kako opredeliti človeka po obnašanju in zunanjosti, ne da bi čutil krivičnost, ker ga v resnici sploh ne poznaš in je velika verjetnost, da si se zmotil?
Odšla sem sama od sebe, da bi spoznala kako ljudje gledajo na prostor kjer se pojavljam. Kako naj opišem trenutek v času , ko moj pogled opazi njegovega? V največji množici ljudi se opaziva, ne da bi se iskala! Vedno težje je gledati njegovo odhajanje. V tisti uri ko na mrazu utihnem ujeta v vojn kave in dim cigaret mi pesem Leaving on a Jet plain polepša misli. In potem on. Bom padla v njegov objem ali odšla naprej? Zdrznem se in za trenutek primem njegovo roko. Lažje je bilo. Za stotinko sekunde je bilo lažje. Ko že skoraj vzljubim fiziko se pojavi problem. Kako množico čustev urediti v enačbo, ki bi odgovarjala obema? Ni rešitve. V množici ljudi pa morda obstaja. Oh ja! In vzkliki. Kakšen romantik bo ljubil življenje in sovražil družbo? Samostojen primer. Brez rešitve. Svet se je vedno vrtel brez naju! Nimam moči, da bi mu povedala zakaj šele po tako dolgem času. Obstaja verjetnost, da sem se takrat prehitro prepričala, da bo brez njega morda lažje. In bilo je. Nekdo ga je v popolnosti nadomestil in mi za razliko dal še svobodo. Ampak svoboda je relativen pojem in imaš je toliko kolikor si jo vzameš. In vsi drugi se smejijo mojim občutkom in načinom preživetja. Vendar so me sprejeli, kot sem jaz ZDAJ sprejela njega. Zakaj ne more biti vse to spet moje? Zmešnjava ja! Veliko prevelika, da bi se spet vrnila nazaj in doživela rojstvo. Ponovno rojstvo, ponovnih napak. Morda pa tu ne gre za napake in pač mora biti tako. Kaj pa vem! Premalo stvari sem spoznala, da bi lahko navkljub vsemu potiho vzdihnila. In če bo čas dovolil verjeti, da se svet vrti skupaj z nama, bi mu rada na uho potiho zašepetala besede o tistem upanju, ki se zaradi potrebe po življenju enostavno mora pojavljati. Ostaja. Tam kjer sva končala midva, vse drugo pa se potiho plazi naprej in mogoče ne opazi, da še vedno nepremično popravljam "napake" za nazaj.
V tistem času, ki ga neznan prijatelj imenuje : "čas brez obžalovanja".
Odšla sem sama od sebe, da bi spoznala kako ljudje gledajo na prostor kjer se pojavljam. Kako naj opišem trenutek v času , ko moj pogled opazi njegovega? V največji množici ljudi se opaziva, ne da bi se iskala! Vedno težje je gledati njegovo odhajanje. V tisti uri ko na mrazu utihnem ujeta v vojn kave in dim cigaret mi pesem Leaving on a Jet plain polepša misli. In potem on. Bom padla v njegov objem ali odšla naprej? Zdrznem se in za trenutek primem njegovo roko. Lažje je bilo. Za stotinko sekunde je bilo lažje. Ko že skoraj vzljubim fiziko se pojavi problem. Kako množico čustev urediti v enačbo, ki bi odgovarjala obema? Ni rešitve. V množici ljudi pa morda obstaja. Oh ja! In vzkliki. Kakšen romantik bo ljubil življenje in sovražil družbo? Samostojen primer. Brez rešitve. Svet se je vedno vrtel brez naju! Nimam moči, da bi mu povedala zakaj šele po tako dolgem času. Obstaja verjetnost, da sem se takrat prehitro prepričala, da bo brez njega morda lažje. In bilo je. Nekdo ga je v popolnosti nadomestil in mi za razliko dal še svobodo. Ampak svoboda je relativen pojem in imaš je toliko kolikor si jo vzameš. In vsi drugi se smejijo mojim občutkom in načinom preživetja. Vendar so me sprejeli, kot sem jaz ZDAJ sprejela njega. Zakaj ne more biti vse to spet moje? Zmešnjava ja! Veliko prevelika, da bi se spet vrnila nazaj in doživela rojstvo. Ponovno rojstvo, ponovnih napak. Morda pa tu ne gre za napake in pač mora biti tako. Kaj pa vem! Premalo stvari sem spoznala, da bi lahko navkljub vsemu potiho vzdihnila. In če bo čas dovolil verjeti, da se svet vrti skupaj z nama, bi mu rada na uho potiho zašepetala besede o tistem upanju, ki se zaradi potrebe po življenju enostavno mora pojavljati. Ostaja. Tam kjer sva končala midva, vse drugo pa se potiho plazi naprej in mogoče ne opazi, da še vedno nepremično popravljam "napake" za nazaj.
V tistem času, ki ga neznan prijatelj imenuje : "čas brez obžalovanja".
Naročite se na:
Objave (Atom)
