Pa bom znal zajezditi
v akorde večera,
v čar izginevanja:
onkraj vsega, kar nisem?

Dani Bedrač

Bom znala?

Jutri gremo v Amsterdam. in vem, da bom utrujena, vem da bom videla prevečpreveč. mogoče je tudi res da ne grem s svojo najljubšo družbo. in da gre zraven najbolj bedna sošolka. in prof. za geografijo, ki je nikoli nihče ne posluša, meni pa se zelozelo smili.

ampak navkljub vsemu...čas je ko moram zopet nekam iti. stran od vseh, ki mi največ pomenijo. stran od doma, staršev. čeprav za kratek čas... čeprav ne čez atlanik. vendar tokrat bo dovolj tudi to. dandanes je težko bežati stran od sebe in obveznosti. in vedno težje bo. jaz pa z lahkoto stvari pustim za sabo in neizmerno uživam v trenutkih, ko mi uspe zbežati.

Nagubajmo oči za tisto,
čemur smo se z begom
v prepevajoče maternice
v prejšnjih življenjih
uspeli previdno izogniti.
Dani Bedrač

...rada grem. vsak odhod zaznamuje moj obstoj. in prazen prostor, po tem, ko oseba, ki ji je namenjen izgine, ljudje začnejo ceniti. ta oseba tam manjka. in zato je potem tako neopisljiv občutek prihodov. ko na peronu med vsemi tistimi ljudmi opaziš ljubjeno osebo, ki je namenjena izključno in samo tebi.ko občutek toplote in mraza prevzame tvoje telo, ku te neka sila dvigne centimeter od tal in tvoje oči nenadzorovano spreminjajo odsotnost pogledov. potem sledi objem in trenutek, ko se globoko ozreš v njene oči in vidiš, da še vedno gledajo enako. <3

Neštetokrat sem v življenju
iz vsega srca preklinjal
vse tiste človeške neumnosti,
ki se jim danes
lahko samo še smejim …

Dani Bedrač

iz vsake stvari, se lahko naučiš toliko kot želiš in dejansko si se še mnogo več, pa sploh nisi opazil.

zato je včasih treba gledati s srcem ker je bistvo očem nevidno<3

mali princ