... there's just two lost souls... href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEj0uZp5VKb7X8V8VY1FS4sqMQZAicFfkOomX5QUfQ38blC2_PgB0KwN8mQ4u-0REBz-tLdkkYm3Gx1DeyVMJ8hL7oatGdNANax3wlJDkL_00AWHdySXTSKPm20K2nJnwSRbseM5juKr9NRd/s1600-h/IMG_0890.jpg">
Dnevi so minevali v novem letu kot so v vseh prejšnjih. Mogoče sem bila samo manj prisotna, kot leta prej. Spraševala sem se ali sem morda še bolj odstopila od povprečja, ali pa samo zavračam vse, kar bi naj predstavljalo tisti vsakdanjik, v katerem bivajo "normalni" ljudje? Še vedno ne poznam besed, ki bi lahko razumljivo odgovorile na to vprašanje. Nekaj časa je že minilo od takrat, ko sem se vprašala, če odgovor na to vprašanje sploh predstavlja omembe vreden pomen. Možnosti je več, izbira pa je tvoja. Bil je čas, ki je predstavljal še nepopisan list papirja če se tako "razumljivo" izrazim. Čas v katerega nismo bili sigurni da spadamo. Tu se je pojavilo vprašanje, če resnično ne obstaja nobena možnost, da bi si čas v katerem boš mineval izbral sam. Odgovore nisem znala poiskati, zato sem dneve preživljala z ljudmi, ki so bili podobno ujeti med vsem tem. Morda na nek drugačen način, vendar bili so. Še vedno ne vem kje smo se našli in s kakšnim razlogom. Nekako smo spadali skupaj. Razlike v razmišljanju in načinu bivanja, ki drugim niso bile niti opazne, so nam včasih dale občutek, da tako zelo podobni si pa vendarle nismo. Vsak od nas je predstavljal svet zase. In drug drugega smo spoštovali ravno zaradi tega. Imeli smo seveda polno norih zamisli in idej, ki so se nam zdele hkrati neumne, predvsem pa precej nenavadne. Takšne, da jih ni nihče razumel in prav to je bil naš namen. Znašli smo se v času, ki nam je bil dan. Kakor smo se pač znašli. Eni tako, drugi drugače. Imeli smo predvsem sposobnost predvidevanja, srečo in tisto nekaj, kar je vedno pomagalo, da se nismo s stvarmi, ki za nas niso imele ne vem kakšne vrednosti, preveč obremenjevali. Vsak od nas je imel nekaj kar ga je predstavljalo in predvsem ogromno poguma, ki nam je pomagal, da smo vedno naredili tisto kar smo želeli in ostali takšni kakršni smo bili. Še vedno smo isti, vendar življenje da kar pač da. Izkušnje in ogromno časa, v katerem se kot posameznik iz dneva v dan spreminjaš.
Nekdo izmed njih pa mi je bil precej podoben. Skupaj sva hodila po robu in iz dneva v dan raje tvegala. Sedanjost je bila še precej realna. Preteklost in prihodnost pa bi naj predstavljali iluzijo, ki bi nama dali upanje o tem, da je v sedanjosti možnost za spremembe. Kljub vsemu sva nekega dne odnehala. Preveč je bilo vsega, da bi pojasnila množici "normalnih" ljudi, ki so nama vedno ponudili takšno pomoč, da sva jo znala zavrniti, da pač nisva kot oni in da naj naju že enkrat pustijo pri miru. Niso odnehali, zato sva se tudi midva še naprej upirala. Nikoli nismo prvi odnehali, vedno smo se borili za svoj prav in tega sva se še nekako zavedala. Bili smo otroci ulice, skupaj smo na nek način odrasli, čeprav šele takrat ko so drugi že marsikaj pričakovali od nas. Skupaj smo se naučili kaj pomeni biti. In bili smo po svoje. Enkrat tako, drugič drugače. Normalno z nenormalnim. Negacija negativnega.
MOGOČE
Mogoče bi se vse skupaj drugače izteklo. Mogoče… če ne bi bilo izogibanja in sprenevedanja. Vendar takrat nisem opazila drugih možnosti in nisem znala izbrati druge poti. Mogoče mi je bilo namenjeno in sem se po eni strani takrat odločila prav. Ne vem in tudi zdaj ne moram spreminjati nekaj kar je že mimo. Odločitev nisem nikoli obžalovala, izkušnje pa so me pripeljale sem, kjer zdaj stojim med ljudmi, ki so mi dali "nekaj", tisto "nekaj" kar niti nisem nikoli pričakovala, da bom kdajkoli imela. Jebeno razumevanje za vse in občutek moči, da lahko živim svoje sanje, če bom le dovolj verjela vanje. Z njimi sem lahko bila vse kar sem znala biti in to kar še vedno sem. Edina stvar v katero včasih podvomim je ta, da smo se mogoče imeli v nekem obdobju, za preveč drugačne od drugih. Nikoli se nismo znašli med povprečjem in z ljudmi, ki so bili "normalni". Če bi bili, ne bi zdaj stali tukaj, se pogovarjali o nenavadnih stvareh, skozi dim tiste naše "ljubeznice" pa iskali, kje bi naj bil prostor, v katerem bi bili popolnoma varni in za katerega smo mislili da obstaja. To ni bilo ne vem kakšno "pravo" prijateljstvo, vendar skupaj smo se počutili varne in mogoče je bilo to dovolj. Kot "bodoči intelektualci" smo izražali svoj pogum na drugačen način. Sveta nismo dojemali kot drugi in mogoče nam je bilo do neke meje lažje. Mogoče pa smo bili v teh svojih svetovih preprosto mi in nas drugi pač niso sprejemali. Mogoče pa le nismo bili tako "navadni". Še vedno smo tam. Na kraju, ki se ga drugi ne zavedajo preveč dobro. Mogoče bomo ostali tukaj, ker zdaj ni več čas za spremembe in je lažje ostati kjer smo. Kjer vsaj drug drugega razumemo tako, kot želimo, da bi se razumeli. Po tisti strani, za katero ne vem če si upa obstajati, pa vem, da nam je bilo in da nam še vedno je, za vse druga popolnoma vseeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar